Načeloma pozdravljam znanje tujih jezikov. Tudi sama sem odraščala ob risankah na tujih programih in angleščina mi je hitro prišla v uho. Temu in naravni nagnjenosti do jezikov se verjetno lahko zahvalim za premagovanje testov in mature iz angleščine z levo roko. 

Ampak ko sem bila sama najstnica, nismo mešali jezikov. Slovenščina je na prvem mestu, angleščina na drugem. Da bi v vsakdanjem življenju uporabljala angleščino kot pogovorni jezik mi ni padlo na kraj pameti. Celo norčevali smo se iz finih Ljubljančanov, ki so takrat že veliko uporabljali angleščino. Trendi seveda v manjša mesta pridejo malo kasneje.

Pa tudi, ko sem šla v srednjo šolo v Ljubljano, se ta trend ni tako razširil.

Zdaj pa čutim razliko. Vidim, da se je odnos do jezika spremenil. Angleščina ni več nekaj ekstra. Postala je bergla za izražanje. Kultura branja na žalost tudi pri otrocih in mladostnikih upada in mislim, da je to glavni razlog za skromno besedišče. Mladi bi se radi izražali, oh, kako bi se radi izražali. Pa se v slovenščini ne znajo. Ne najdejo prave besede, ne najdejo prave besedne zveze. In takrat vskoči angleščina. 

Angleščina nas spremlja na vsakem koraku. Pri filmih, nadaljevankah, na spletu, na socialnih omrežjih. Vse fore na youtubu so plod angleško govorečih zvezd in težko je to isto stvar prevesti v slovenščino. S časoma se besedišče manjša in manjša in še težje se izražajo v slovenščini. In spet vskoči angleščina. Na žalost to ne pomeni, da jim je angleška slovnica blizu. O ne ne, ker se znajdejo uporabljajo samo besede in besedne zveze. In potem prideta ven dva polovičarska jezika. 

Tudi naša narodna zavest igra vlogo pri tem. Mladi (pa tudi že moja generacija) se ne čutijo ponosne, da so Slovenci. Pa ne, da ne bi želeli biti. Ampak v teh časih globalizacije jim je to zadnja skrb.

Priznam, da tudi sama lažje pišem angleško. Nekaj spevnega mi je v tem jeziku ali pa morda zato, ker v angleščini teksta ne čutim tako osebno. Sploh kadar pišem o sebi ali svojih čustvih. Z jezikom se nekako umaknem iz situacije in dobim občutek, da pišem izmišljeno zgodbo, ne svoje osebne.

Ali to pomeni, da svojim otrokom ne bom dovolila uporabe angleščine? Seveda bom ampak predvsem se mi zdi nujno ločevanje. Želiš, da se pogovarjamo angleško? Ok, ampak potem se bomo pogovarjali vstavi časovno enoto samo in pravilno angleško. Ko govorimo slovensko pa govorimo samo in zgolj slovensko. Ne vem, če bo pomagalo, ampak nekaj je na tej točki treba storiti. 

Skrbi me, kaj se bo v prihodnjih letih dogajalo s slovenščino. Slovenščina je težek jezik in naravno je, da iščemo bližnjice. Z narečji, z uporabo tujih jezikov. Bojim se, da bo počasi izgubljala na pomenu ali pa se bo z zlivanjem z angleškimi izrazi popačila do te mere, da bo zgolj še senca jezika v katerem je bilo ustvarjenih toliko literarnih presežkov, ki so temelj za našo slovensko narodno zavest. 

Zato berite svojim otrokom. Berite odlične slovenske ali v slovenščino prevedene knjige. Morda se vam zdi, da to ne bo naredilo razlike ampak bo, prav gotovo bo.