Pri prvem otroku vlažilnih robčkov niti kupila nisem. Imela sem mir in čas, natočila sem vodo in ga previla na previjalni mizi. Tudi ko smo kam šli, sem imela s seboj krpice. Pri drugi sem na popotovanjih že kdaj posegla po robčkih za enkratno uporabo. Med tekanjem enega otroka sem namreč drugega veliko težje v miru previjala. Potem pa so bili trije. Pa ne le to, trije v treh letih, v določenem obdobju vsi trije naenkrat v pleničkah. Ha, lahko si predstavljate, kolikokrat imam čas natakati vodo in iskati tekstilne krpice. 

Vsak izmed nas je soodgovoren za naše okolje. Vsak pušča svoj odtis in sami pri sebi se moramo zavedati, kaj to pomeni za naš planet. V času materinstva ustvarimo ogromno odpadkov. Od pleničk do vlažilnih robčkov, pa prsne blazinice in previjalne podloge za enkratno uporabo in embalaža za to in ono in škatle adaptiranega mleka. Prav tako porabimo veliko več vode, več peremo, več je stočimo med čakanjem na optimalno temperaturo.  

Za vsako od teh stvari lahko najdemo alternativo. Lahko uporabljamo krpice iz blaga, pralne pleničke in podobno. Pa vendar sem po vsem razmišljanju in "sekiranju" prišla do zaključka, da tega ne zmorem. Pri treh otrocih mi preprosto zmanjka časa. Ne, lažem. Ne zmanjka mi časa. Časa imamo, kolikor si ga vzamemo. Zmanjka mi energije in volje. 

Preprosteje je vzeti vlažilen robček in situacijo rešiti tisto sekundo kot pa vstati, poiskati krpico iz blaga, natočiti vodo in v miru urediti zadevo. Žal mi to večkrat ne znese. Medtem ko me eden kliče, naj pridem nekaj pogledat, in mi druga sitnari, da je lačna, žal nimam tega privilegija, da bi bila lahko ekološko ozaveščena. V tistem trenutku moram kritično situacijo rešiti kar najhitreje ter z najmanj dela in možnosti, da bi v tem času nastal kaos. 

Prav tako je s pralnimi pleničkami. Seveda, lahko bi jih uporabljala. Pa vendar moje misli nemudoma zaidejo v razmišljanje, koliko dodatnega perila bo, kam jih bom sploh obešala, kako jih bom shranjevala na poti. Tudi začetni vložek ni zanemarljiv. Ne zmorem. In ti pritiski, kako je nekaj slabo – ti pa veš, da ti rešuje življenje – so kar grozni. Konec koncev imam tudi vložke in prsne blazinice  za večkratno uporabo, pa vse robčke iz blaga in vse krpe v kuhinji tekstilne. Ampak kje je meja? Koliko izdelkov za enkratno uporabo je »dovoljenih« in koliko je preveč?

Je res na meni, da si življenje tako zelo otežim? Sem zato slaba prebivalka Zemlje? Mogoče res, ampak biti starš v današnjem času ni preprosto. Biti starš treh je še manj preprosto. In izberem čas pred ozaveščenostjo. Izberem sebe in svoje živce in energijo v tem trenutku, pa čeprav sem zaradi tega slab človek. Vem, da je hinavsko reči, da so moja dejanja v primerjavi z vsem onesnaževanjem zanemarljiva, ampak dokler se ne spremeni marsikaj drugega na tem planetu, bom še vedno posegala po pleničkah za enkratno uporabo in vlažilnih robčkih. Se bom v prihodnosti izboljšala? Upam. Iskreno upam, da ne le jaz, ampak vsi.