Zadnjič sem stala pred možem in se na vse pretege skušala spomniti, kaj nujnega sem mu želela povedati. Ni mi uspelo, saj me je Matic v petih minutah prekinil 367-krat.

Ob treh otrocih je svojevrsten izziv voditi (odrasel) pogovor brez prekinitev, vmešavanj, vtikanj, skakanja in vpadanja v besedo. Ko se skušava na primer doma pogovarjati z možem, nama morajo dostikrat vsi naenkrat kaj povedati. Kaj nujnega, neodložljivega. Takoj in zdaj, v tem trenutku, in ne čez dve sekundi. 

Tako med svojimi tremi izrečenimi stavki izveva, da so pri Miji v vrtcu med pravljično jogo oponašali volkove (to seveda nazorno prikaže in izrazi z "zavijanjem v luno", zato da si bova znala živo predstavljati), da Matic jutri za pouk potrebuje žebljičke in zeleno (!) volno (druga barva nikakor ni primerna) ter da bodo pri Matevžu preverjali znanje pri družbi, da se gre zdaj učit, da je dobil 21 vprašanj in da pričakuje, da ga bova na koncu izprašala. Mija torej po volčje zavija, Matic glasno protestira, ker doma nimamo zelene volne, ampak samo turkizno, Matevž pa z razgrnjenim  zemljevidom in kompasom v roki zmedeno išče strani neba.

Vedno znova me preseneča, kako znajo biti obenem tiho kot miške in pazljivo poslušati, predvsem ko z možem šepetava o "odraslih stvareh" (včasih celo gestikulirava, da naju ne bi opazili in preveč izvedeli). Tedaj se Matevž "prilepi" name ali na očka in sprašuje, o čem se pogovarjava, zakaj, kako, kdo in kdaj ter svetuje rešitve za situacijo, ki je na prvi pogled nerešljiva. Ne skriva, da si želi biti odrasel, in skuša razumeti.

Matic medtem med zlaganjem kock vleče na ušesa in z velikim navdušenjem naglas ponovi vsako grdo besedo, ki nama morda nehote uide (čeprav nikoli ne sliši, ko mu tisočkrat naročim, naj vendar pospravi nogavico, ki že tri dni leži na sredi otroške sobe). Mija se običajno od nikoder prikrade zraven, se "neopazno" usede za mizo in prične risati ... No, v bistvu riše samo navidezno, v resnici pa prisluškuje.

Sumim, da tako napenjajo ušesa, odkar znajo govoriti ali že celo odkar razumejo besede. Zato z očkom tudi paziva, da se pred njimi ne pogovarjava o občutljivih temah, da ne razrešujeva morebitnih nesoglasij, da ne preklinjava (to predvsem meni žal ne uspe vedno, čeprav se res trudim) in da ne načenjava občutljivih tem o svetovnih krizah.

In medtem ko je doma lažje preusmeriti pogovor, počakati in zamotiti otroke, je to v zunanjem svetu zahtevnejše. Zunaj so sogovorniki znanci, naključni mimoidoči, včasih tudi brez otrok. Takrat se po navadi izogibam dolgim pogovorom, samo pozdravim, pomaham, na hitro kakšno rečem in odhitim dalje. A ne uspe mi vedno in včasih naletim na koga, ki bi se pogovarjal in pogovarjal ali – morda bolje rečeno – ki bi govoril. To je težko prekiniti in ustaviti.

Nekoč sem sicer dobila nasvet, da je treba otrokom le lepo razložiti, da se mamica zdaj pogovarja in naj počakajo. Če ne upoštevajo, pa jih je treba zamotiti in jim preusmeriti pozornost. No, jaz sem poskusila skorajda vse, od prošenj in razlag do pregovarjanja in – priznam – tudi groženj, pa se še vedno ne morem pohvaliti, da mi je popolnoma uspelo.

Ne, svoj pogovor v zunanjem svetu bi lahko opisala približno tako: minuto ali dve (na res dober dan) po začetku pogovora me otroci praviloma pustijo pri miru. Zatem pa se začne: "Mami, mami! Mija mi nagaja!", "Mami, mami, mamiiiii, pojdimo že, dooolgčas mi je!" (pri tem me seveda obvezno vlečejo stran od sogovornika) ali pa "Mami, mami, mami, mamiiiii, kakat me!".

Včasih imam srečo, če ostane pri besedah, kajti fanta se utegneta tudi spreti (beri: začneta se prerivati ali brcati) in Mija nima težav z valjanjem po tleh ali skakanjem ob robu pločnika. Tako recimo med pogovorom opozarjam: "Fanta, nehajta!", "Mija, pazi, avtomobil!" ali "Ne valjaj se po tleh, poglej, kako je umazano!".

A vseeno olajšano opažam, da je čedalje lažje. Skoraj desetletni Matevž je že razumnejši, "pametnejši" in bolj potrpežljiv, velikokrat zna stati pri miru in poslušati. Osemletnemu Maticu gre pri čakanju slabše, petletna Mija se sproti uči od bratov in včasih tudi umirjeno posluša.

Najlažje je, če je ob pogovoru prisoten samo eden otrok. Če so vsi trije, je razpravo bolje prekiniti in prestaviti, na primer na večer, ko mirno spijo. Pogosto pa ob čakanju že pozabim, o čem sem sploh želela govoriti, in bom morda pogovor nadaljevala v prihodnosti, čez nekaj let, ko bodo vse pogosteje odhajali od doma.

Takrat bom verjetno imela še preveč časa za dolge pogovore in ni izključeno, da bom še močno pogrešala prekinitve, ki so mi dandanes prepogosto resnično odveč.