Uf, kako hitro otroci odraščajo. Zdi se mi, kot da sem Matevža šele včeraj prinesla iz porodnišnice domov, čeprav je v resničnem življenju že velik 10-letni fant. 10-letnik!!!

Često ga pohvalim, da je odrasel otrok. Kajti velik preskok se je zgodil od njegovega devetega leta starosti. Ob Matičevem izzivanju se večinoma raje umakne, Miji samostojno in sposobno pomaga pri opravilih, ki jih sama ne zmore, jo potolaži, pomiri, pocrklja in ji vsak večer prebere pravljico za lahko noč. Izjemno razumen je, zanimajo ga "odrasli pogovori in zadeve". Ponosna sem nanj.

Druga plat njegovega odraščanja je občasno in čedalje pogostejše spogledovanje z nezadržno bližajočo se puberteto. Izraža se na različne načine – od priložnostne depresije, ko je tako brezvoljen, da se mu niti govoriti ne ljubi, mimo obupovanj v prepričanju "Nihče, nihče, ampak res nihče me ne razume!", loputanj vrat in predrznih ugovarjanj, pa vse do obdobij "trpljenja in dolgčasa", "ko fura safer" kar tako, denimo ... ker je trava zelena, ker se svet vrti naprej in ne nazaj ter ker je danes ponedeljek zjutraj in ne petek popoldne.

Saj sočustvujem z njim. Vem, da so na delu hormoni in da mu ni lahko. Na srečo se še spominjam lastnega odraščanja, ko sem bila sama otrok z veliko željo biti vsaj malo odrasla. Tedaj sem bila prepričana, da vse vem, da vse zmorem in vse razumem, medtem ko mene ne zmore razumeti nihče na celem planetu, niti v vesolju in še čez črno luknjo. Zato se vsak dan znova močno, močno trudim zbrati dovolj moči za vso potrebno potrpežljivost, ki jo premorem. Velikokrat mi uspe, včasih pač žal tudi ne.

Naj omenim še "skrivalnice". Naš desetletnik se skrbno skriva, da ne bi kdo slučajno kaj preveč videl. Recimo pri preoblačenju. Na plaži se je skorajda trdno ovil v največjo brisačo, ki smo jo premogli, in njegova menjava iz mokrih v suhe kopalke je trajala približno pol ure. Vmes mu nihče ni smel pomagati, ni se ga smel dotakniti, preveč in odveč je bil že bežen (in po mojem utopičnem prepričanju sicer neopazen) pogled. Zdaj, ko smo znova doma, se neprodušno zapre v sobo in nihče nima vstopa vanjo, dokler ves svež, zadovoljen in pripravljen sam ne stopi iz nje.

Poseben podvig je po novem pridobiti dovoljenje za vstop v kopalnico. Med Matevževim tuširanjem, opravljanjem takih in drugačnih potreb, pod nobenim pogojem ne smemo v kopalnico. Ob divjanju hormonov je očitno razmeroma pogosta potreba po osvežitvi, kajti prha se vsaj dvakrat dnevno – po šoli in tudi zvečer ter včasih tudi zjutraj, in tudi prebava mu zelo dobro dela. Na velikansko srečo nas vseh hitro opravi, kajti v stanovanju imamo samo eno kopalnico (skupaj s straniščem) in je včasih kar kriza, ko enega "močno lulat" ter si mora drugi istočasno "nujno zdaj in takoj umiti roke". Tedaj se pred kopalniškimi vrati oblikuje migetajoča vrsta, v kateri se prerivata dva in nihče dobička nima, temveč kar trije na silovito kričijo (Matevž izpod tuša, da je glasnost na kar se da visokih decibelih).

Tako daleč, da bi prosil za britvico, še nismo (in glede na najino (ne)poraščenost verjetno še nekaj časa ne bomo). Je pa izredno izbirčen in občutljiv glede pričeske, ki zahteva obisk izbranega frizerja vsaj enkrat mesečno in ki mora biti urejena natanko tako, kot si je zamislil. (Dneva slabih las ne priznava.) V zadnjem času je po mojem nasvetu in na mojo veliko navdušenje začel uporabljati tudi naravni dezodorant, kajti na trenutke je bilo že kar hudo. Saj veste, kam ciljam, kajne? 

Naš odraščajoči fant se je tudi odločil, da bi se rad naučil igrati na kitaro. "Ker je fino glasbilo, ker jo zna igrati nekaj njegovih sošolk in sošolcev in so "kul", ker bo enkrat v prihodnje tabornik in bo lahko brenkal ob tabornem ognju ... " je nekaj argumentov, ki jih je naštel pri prepričevanju. Upam, da nam uspe najti primerno možnost, da bi mu uresničila gorečo željo. Kajti po preverjanju možnosti učenja v domačem kraju ugotavljam, da je kitara očitno zelo, zelo zaželen inštrument. Skorajda vse strune izposojenih kitar so zasedene in podobno je tudi z učitelji. 

Sicer življenje v naši petčlanski družini teče po bolj ali manj razgibani poti. Pestro je, a pri treh otrocih sem si morala poenostaviti življenje, da bom po njihovem odhodu v svet še kolikor toliko normalna in s kar se da ohranjenimi živci. Jemljem ga, kolikor je možno sproščeno in lahkotno. Srečo iščem v malenkostih, ko imam čas za tek, ko v miru spijem kavico s prijateljico, ko brez prekinitev vsrkam vase vsebino vsaj 10 knjižnih listov. In seveda se najbolj veselim trenutkov, ko sva sama ... Takrat čas dojemam kot blažen neprecenljiv prestiž brez primere. 

Vse – tako otroke kot njega – imam rada do lune in nazaj ter neštetokrat naokoli, nazaj in naprej, levo in desno, gor in dol. Za nami je obilo, obilo čudovitega in tudi manj krasnega. V vsakem primeru se veselim prihodnosti in komaj čakam razkritje, kaj zanimivega in zabavnega se nam obeta v bodoče. Kljub vsej pestrosti, norenju, divjanju, kaosu si niti v najhujši nočni mori nočem predstavljati življenja brez njih.