Zadnjič se je prijateljica pohvalila, da sta imela po še sama ne ve koliko letih končno znova večer brez otrok, ki sta prespala pri babici in dedku. Na moje vprašanje, kaj sta počela, je v smehu odgovorila: "Po zeloooo doooolgem času sva si ogledala film brez prekinitev in ob normalni glasnosti zvoka!"

Romantika s starševstvom dobi nove razsežnosti in negovanje dobrega razmerja postane še večji izziv. Spori so neizogibni in sigurno bolj pogosti po številnih zaporednih neprespanih nočeh, neštetih zamenjanih plenicah in prestreženih bruhanjih, kakcih in drugih izločkih, za katere mnogi nestarši sploh (še) ne vedo, da obstajajo, ter izgubi dosedanjega načina življenja. Težje se je v miru pogovoriti o nesoglasjih in jih razrešiti. Dokončanje pogovora? Kaj pogovora, stavka ali včasih besede je lahko vsak dan misija nemogoče.

Ker ko se želiva midva pogovoriti, naju vsi trije otroci, ki so se prej zamotili ob igri monopolija, začnejo radovedno spraševati, o čem teče beseda. Zatem natančno štejejo, kolikokrat sva izrekla kakšno grdo besedo in zahtevajo enostavno razlago, kaj na primer pomeni anksioznost. Če jim v isti sapi ne odgovoriva (in razumljivo pojasniva), vse glasneje ponavljajo vprašanje, dokler naju v celoti ne preglasijo. Odgovor, da morda česa še niso zmožni razumeti, seveda nikakor ne zadošča. Hočejo in zahtevajo razlago o vsem mogočem (in obenem nemogočem).

Trenutki nežnosti so prav tako pogosto (nenapovedano) prekinjeni in so predvsem zagotovo bolj tihi. A na srečo vsaj pri naju niso nikoli samoumevni in so mnogo, mnogo bolj cenjeni. So namreč mnogo bolj redki, kajti izkazovanje naklonjenosti pred otroki je menda prepovedano. Če ponazorim in obrazložim – če sva prej lahko vztrajala v objemih in poljubih, ki so se ob vsaki priložnosti razplamteli v kaj več, se dandanes čez dan kvečjemu na hitro objameva in poljubiva. Že takoj naslednji trenutek se namreč med naju vrine Mija, Matevž kričeč zbeži v sobo, ker tega pa že ne bo gledal, Matic pa si zatiska oči ob vzklikih "Fuj", "Fej", "Bljek", "Bruhal bom" in "Nehajta že".

Da, starševstvo razmerje postavi na glavo. Kaj na glavo, 348-krat se obrne naokrog, zasuka se v levo in desno, pa počez, gor in dol ter znova naokoli. Na vseh področjih. Če sva se prej spogledala in se čez pet minut vsa popolnoma pripravljena in opremljena odpravila čez vrata in odpotovala na čudovit izlet, je ob majhnih otrocih konec spontanosti. Pred odhodom kamor koli je treba pripraviti nujne potrebščine, ki so sicer odvisne od želene destinacije, vključujejo pa precej pripomočkov pri majhnih in malce manj pri večjih otrocih. 

Za dojenčke sva seboj vedno jemala skrbno napolnjeno torbo za previjanje s plenicami, vlažnimi robčki, dudicami, razkužilom, tetra pleničkami, slinčki, kašicami, dodatnimi oblačili, voziček in nosilko. Zdaj včasih vzameva nekaj, da se lahko preoblečejo (tudi kape in rokavice) in preobujejo (tudi nogavice), vsekakor pa vodo, sadje in prigrizke. Slednje za vsak slučaj, če bi kje obstali sredi ceste v koloni, daleč, daleč od prve trgovine ali tržnice. Tako je neizmerno več načrtovanja in povrh vsega se še tako izdelani in podrobni načrti lahko v zadnji sekundi tudi popolnoma spremenijo ali celo padejo v vodo.

Zmenki so po novem kavica v lokalu, kratek sprehod v naravi v soboto popoldne in skupna vožnja iz službe. Vse brez otrok, seveda. Večerni izhodi in zabave so bili nekoč komaj pričakani, danes so prestiž in včasih ob silni utrujenosti ter izčrpanosti celo muka. Midva zvečer še ne moreva oba skupaj ven, saj nimava varstva in si najmlajše Mije še ne upava pustiti same s starejšima bratoma. Če že greva jaz ali on skupaj s prijatelji, se praviloma vsa zehajoča in trezna vrneva pred 23. uro. Da, trezna, kajti niti ne želiva niti ne predstavljava si imeti mačka ob treh otrocih, ki nama morajo pogosto zjutraj – včasih zelo zgodaj zjutraj (beri: pred 6. uro med vikendom) – povedati nekaj zelo, zelo nujnega. Ker ne ostane pri besedah, temveč kmalu zatem ustaljeno sledijo priprava zajtrka, urejanje, igranje, branje, skakanje, norenje, hitenje ... Skratka, vedno akcija na polno. Še pred jutranjo kavico.

Tudi zato z očkom v vsakem delu dneva zdaj zelo ceniva trenutke tišine. Če sva prej lahko govorila ure in ure, danes največkrat brez besed pijeva kavico, gledava serije, ki so nama všeč in se samo sprehajava v dragoceni tišini. Včasih objeta, drugič držeč za roke, tretjič sva bolj vsak zase, narazen. Zvečer dostikrat zadremava na kavču, še preden otroci zaspijo v svojih toplih posteljah. Vmes drug drugega nežno zbudiva in se skupaj pospremiva v spalnico. Mija se zatem čez nekaj kratkih ur še vedno vsako noč stisne med naju in proti jutru se nemalokrat pridružita še fanta. Tako je ob sončnih vzhodih pogosto polna zakonska oziroma družinska postelja, kot sva jo upravičeno preimenovala v zadnjih letih.

Lepo nama je. Neprecenljivo je, ko se opomnim in zavem, kako zelo sem lahko srečna. Zgodi se, ko skupaj s ponosom opazujeva vse tri, kako se igrajo, pogovarjajo in zabavajo. Resda velikokrat traja vsega skupaj tri sekunde, ampak trenutki so nepozabni, polni ljubezni in veselja. In še dandanes, po več kot 20 letih, me privlači. Še toliko bolj, ko je razposajen z otroki in ko jim reče, da je ponosen nanje. In hvaležna sem mu, ko razume moje muhe in velikokrat umirjeno sprejme moja negodovanja. Ko ne ugovarja, da nimam prav in ko ne opomni, čeprav se pozneje izkaže, da sem se morda vendarle motila. Obenem zelo cenim, ko mi zjutraj skuha vročo kavo, odnese smeti, zloži čisto perilo, pripravi nedeljsko kosilo in brez negodovanja prevzame, ko potrebujem čas samo zase.