Lepotni posegi niso v naši družbi nič novega. Že leta in leta se jih poslužujejo člani višjega sloja – elite, predvsem zaradi visokih cen. V zadnjem času pa je prišlo do nekakšnega preobrata. Ne vem, ali so postali lepotni posegi bolj finančno dosegljivi ali pa smo navadni smrtniki spremenili svoje prioritete in se nam ne zdijo več tako nedosegljivi.

Zdi se mi, da si včasih že na 100 kilometrov videl, katera ima umetne. Zdaj pa je med nami že toliko popravljenih prsi, zglajenih obrazov in napolnjenih ustnic, da sploh ne opazimo več. Standardi lepote se vseskozi spreminjajo, od baročnih oblik in grunge shujšanih teles do velikih prsi in zadnjic. Mislila bi si, da imajo lepotni standardi povezavo z naravno obliko telesa. Postava peščene ure sporoča samcu, da je ženska sposobna nositi otroka, zdaj pa še zdaleč ni več tako. 

Lepotni posegi me ne motijo. Vanje se ne obregnem nič bolj kot ob nakit, slog oblačenja ali frizuro. Se pa včasih sprašujem, koliko poguma je treba za spremembo na telesu, ki se je ne da kasneje tako lahko odpraviti. Sprašujem se, ali je želja po spremembi posledica nečimrnosti, nizke samopodobe ali zgolj vpliva družbe. 

Kljub vsemu se ne morem otresti občutka, da ljudje svoje želje po pripadanju družbi ne moremo kar tako zlahka zatreti in vedno je bilo tako. V motorističnih skupinah vsi nosijo enake telovnike. V skupinah, ki jih povezuje glasba, imajo svoj slog oblačenja in tako dalje. In kdor hoče pripadati, se običajno podredi normi skupine. Bo enako z lepotnimi posegi?

Če si del družbe, kjer se nihče okrog tebe ne stara in imajo vsi zelo podobne karakteristike telesa, te to kaj hitro lahko potegne v željo po spremembi. Kako preprosto je bilo včasih, ko si lahko samo oblekel netast pas in si lase počesal na stran, pa si bil emo. Dokler se o tem odločajo zreli ljudje, ki so se jim možgani že dodobra razvili (ali pa se jim nikoli ne bodo), je vse še vedno osebna odločitev. Bolj se bojim vpliva na mladostnike. Najstništvo je kruto obdobje za človeka, izgubljeno in v iskanju samega sebe. Kakšne procese v odraščajočih možganih sprožijo te podobe in izkušnje staršev?

Sama nimam nič proti lepotnim posegom, celo razmišljala sem že, da bi se odločila za enega. Zdi se mi namreč, da bi mi osebnostno pomagal, ker mi povzroča precej negotovosti. Pa vendar bom pred tem gotovo obiskala pomoč in raziskala, od kod izhaja ta želja. Ali izhaja iz mene same, iz odnosov z drugimi ali iz družbe, ki nam narekuje ideale? Šele takrat, ko odkrijem razloge za svojo željo, bom pomirjena s svojo odločitvijo in na takšen način bom to tematiko predstavila tudi svojim otrokom.