"Matic, nehaj se valjati po postelji, uredi se, zamudili bomo", "Vstani že, poglej, koliko je ura", "Ne, Mija, ne moreš obleči kratkih hlač, zunaj je jesen, zeblo te bo", "Ja, potrebuješ nogavice", "Matevž, si ponovil pesmico za bralno značko?", "Ste si vsi umili zobe in zakaj ne?", "Matevž, počeši se", "Matic, sleci hlače, te so raztrgane na kolenih", "Matevž, obuj si gojzarje, danes imaš pohod" ..., "Imate maske?", "Smo? Gremo čez vrata!" ...

"Ste si umili roke?", "Kaj ste kaj zanimivega izvedeli v šoli?", "Mija, ste bili v gozdnem vrtcu?", "Matic, jutri imaš športni dan. Pripravi si nahrbtnik", "Si naredil domačo nalogo?", "Ste kaj lačni?", "Mija, ne nagajaj Matevžu", "Matic, branje. Matic, branje. Matic, branje!", "Fanta, imata pripravljeni šolski torbi za jutri?", "Otroci, prosim, pridite zlagat perilo", "Kdo gre ven pred hišo?", "Ne, ne dovolim čokoladice, danes si pojedla že preveč sladkega. Vzemi jabolko" ...

"Kdo se bo prvi oprhal?", "Matic, prosim, pobriši tla v kopalnici", "Ste si umili zobe in zakaj ne?", "Kaj boste jedli za večerjo?", "Ne prerekajte se. Sami se dogovorite za risanko, sicer bom ugasnila televizijo", "Zakaj še nisi oblečen?", "Pospravite igrače pred spanjem", "Ja, lahko poslušata pravljico pred spanjem", "Mija, katero knjigico bova danes prebrali?", "Ste šli vsi lulat?", "Fanta, nehajta se pogovarjati, čas je za spanje!" ...

Zgoraj je nanizanih samo nekaj stavkov, ki jih vsakodnevno ponavljam zjutraj, ob prihodu otrok iz šole in vrtca ter pred spanjem. Vmes seveda še več in ogromno govorim, usmerjam, vzgajam, pametujem, odgovarjam, pojasnjujem, razlagam, prepričujem, moledujem ... Res, kot mama treh opažam, da stalno govorim, praviloma naglas, da jih preglasim in da me sploh slišijo, in občasno tudi povzdignem glas (na kar nisem ponosna in se trudim, da bi ga čim manjkrat).

In prejšnji petek sem čez noč ostala brez glasu. Počasi me je začel zapuščati v sredo proti večeru, ko sem šla zvečer s prijateljico na sprehod in sva vseskozi prav po žensko klepetali. V četrtek se je še boril in vztrajal, v noči na petek pa očitno izgubil bitko in se proti jutru končno predal. Hecno je bilo, kako začudeno so me gledali Matevž, Matic in Mija, ko so se zbudili v mir in tišino. Vsi trije so se kot mačka okoli vrele kaše vrteli okoli mene, me spraševali, kaj se dogaja z mano, zakaj ne govorim, kako je možno, da sem izgubila glas. 

Namesto mene je odgovarjal in še več usmerjal očka, zanimiv izziv je bil, ko sem bila sama z otroki. Seveda so se vsi šalili na moj račun, v otroški razposajenosti so se hvalili, da so zdaj oni šefi, da imajo lahko žur, da lahko pojedo na tone sladkarij in da jih mami ne more ustaviti. Brez glasu mi ni preostalo nič drugega, kot da sem zavijala z očmi, odkimavala, občasno grdo pogledala in zažugala ter vmes lizala žlice medu in grgrala slano vodo, da bi se mi govor čimprej povrnil.

Nisem prvič izgubila glasu, v petih letih so mi glasilke odpovedale približno trikrat in čisto po resnici povem, da me ni nikdar pustil na cedilu, ker bi morda prevečkrat povzdignila glas ali ker bi me zaradi prehlada bolelo vneto grlo. Ne, očitno me je za nekaj dni zapustil, ker sem ga preveč uporabljala in ker je potreboval počitek. Zanimivo pa je, da sem se vmes na nek čuden način spočila tudi jaz. Pač nisem mogla odgovarjati na tisoč in eno vprašanje, nisem stalno usmerjala in zapovedovala, enostavno nisem govorila.

Medtem sem spoznala, da so otroci sposobni marsikaj tudi sami urediti brez mojega nenehnega prigovarjanja, kaj naj storijo in kaj bi morali početi, predvsem pa nam je uspelo tudi brez vpitja. Tako so si ob prihodu iz šole in vrtca sami od sebe umili roke in celo pobrisali "poplavo" okoli umivalnikov. Matevž se je zaprl v sobo in delal domačo nalogo, Matic se je po desetminutnem valjanju po tleh in jamranju, kako zelo je utrujen, vendarle lotil glasnega branja, Mija se je igrala z dojenčki. Sporazumevali smo se s pogledi in kretnjami in razumeli smo se.

Tako kot tokrat ni bilo prvič, da sem ostala brez glasu, verjetno tudi ni bilo zadnjič. Vmes se bom trudila manj govoriti in jim pogosteje dopustiti, naj čisto sami ugotovijo, kaj bi morali narediti. Olajšano čutim, da počasi prihaja čas, ko si bodo po letih prigovarjanja sami od sebe umili roke ob prihodu domov, ko bodo brez opomnika pospravili igrače za sabo, ko bodo opazili, da je treba iz pomivalnega stroja zložiti čisto posodo.

Čas je, da z očkom požanjeva sadove, ki sva jih sadila vsa pretekla leta. Ali povedano drugače – čas je, da po 1001 opomniku 1002 naredijo marsikaj že sami od sebe, kajne?