Trudim se in že vrsto let vztrajam, da morajo biti moji ljubi otroci, stari šest, devet in 11 let, med tednom ob 20. uri v postelji. Vsaj 15 minut pred dogovorjeno uro jih začnem opominjati, naj si temeljito umijejo zobe, si pripravijo čisto vse za šolo, preverijo urnike in opravljene domače naloge. Naj spijejo kozarec vode ali dva, če je huda žeja, prej poiščejo najbolj mehko in "crkljivo" plišasto igračo ter si oblečejo udobne spodnjice, da jih ne bodo tiščale in vezale.

Takrat seveda izvem – presenetljivo –, da  sploh niso utrujeni. "Vem, ampak jaz sem in zagotovo ste tudi vi," potarnam in negodujem. Kajti zvečer hrepenim po času zase. Po priložnosti, da se posvetiva drug drugemu, da morda še opravim, kar mi ni uspelo čez dan, ali da zgolj odprem vrečko čipsa in jo v miru pojem brez nenehnih prekinitev.

Menim, da mi upravičeno pripada po letih uspavanja dojenčkov med dojenjem ali pestovanja v naročju ter umirjanja malčkov z branjem nešteto pravljic in božanji po obrazkih, med katerim sem neštetokrat tudi sama (prezgodaj) zaspala. Zdaj so že dovolj stari, da mi pripada. Miji tako pozno popoldne preberem pravljico, dve ali tri (odvisno, kako dober ali slab dan je imela) in fanta včasih že sama posežeta po knjigi. Zatem se sami stuširajo, se uredijo in se po nekaj "spomnikih" okoli 20. ure odpravijo spat v otroško sobo. Pred spanjem vsakega posebej objamem, mu povem, da ga imam rada, in mu zaželim lepe sanje. Zatem jih pokrijem, ugasnem luč in odidem v upanju, da bodo danes pa res mirno zaspali.

Vendar naši večeri ponavadi in na mojo veliko žalost niso mirni. Rutina, ki jo skušam neuspešno uvesti že nekaj let, se vsak večer znova podre. Začne se s šepetom, "ker si morajo nujno nekaj povedati", in se nadaljuje s hihitanjem, ki se razleže v gromko režanje. Včasih je sicer tišina, a se Matic "ponesreči" skotali na Mijino posteljo ali Matevžu "uide" roka na Matičev vzglavnik. (Imamo eno otroško sobo, v kateri imajo postelje skupaj zaradi prostorske stiske. P. S.: Upam, da se bomo kmalu selili iz stanovanja v hišo, kjer bo imel vsak svojo sobo. Računam, da bo bolje, in upam, da se ne motim.) Sledijo prepiri, kdo je prvi začel, jok, pregovarjanje, "trmarjenje", cepetanje ...

Ja, naši večeri so v bistvu dostikrat najbolj zanimiv del dneva. Takrat smo vsi na kupu, vsak si mora "nujno, takoj in zdaj" nekaj povedati. Mija me ima najrajši na svetu, zame ima prihranjenih nešteto objemov in poljubčkov. Matic mi zna povedati, kako zelo sem lepa (čeprav me je isti dan po kosilu potrepljal po trebuhu in brez kakršnih koli zadržkov izustil, da sem se očitno danes res dodobra najedla). Matevž pa mi začne pripovedovati o top desetih najbolj "kul" avtomobilih vseh časov, ki bi jih nekoč rad vozil.

Na začetku dokaj mirna trdno in odločno prigovarjam, naj vendarle zaspijo. Sledijo prošnje in proti koncu ob vsakem novem vstopu v otroško sobo napovedi, da bo sledila kazen, če se ne umirijo. Sčasoma in po približno pol ure imam vsega dovolj in tudi globoki vdihi in izdihi ne pomagajo več. Razgrajače pošljem ven iz sobe in jim naložim čiščenje kopalnice, brisanje prahu, zlaganje perila ... In šele po opravljenem delu se poklapani in tudi močno utrujeni odpravijo spat.

Ko pa zaspijo in z angelskim izrazom na obrazku sanjajo najlepše sanje ... Joj, cukri moji ... Takrat so najlepši in najbolj pridni. Takrat se zavem, da jim imam najraje na svetu. Takrat jih pogrešam. Takrat se opomnim, da bo čez leta življenje bolj umirjeno. In ... takrat sem hvaležna, ker so moji večeri polni izzivov, pestri, pustolovski in včasih kaotični. Ker so hkrati celi dnevi polni ljubezni in neizmerne sreče.