Najpogostejši začetni vprašanji po mojem odločnem "ne" sta "Zakaj pa ne?" in "Ampak ... Res ne?", stopnjevalna pa so "Zakaj je pa dedi dovolil?", "Si boš premislila, če bom vse popoldne ubogal?" in "Kako te lahko prepričam, da boš odgovor spremenila v 'ja'?". Včasih so tako vztrajni, da me pripeljejo do točke, ko izrečem (priznam, običajno tudi z malce privzdignjenim glasom): "Zato, ker sem jaz tako rekla." Da, taka mama sem – izgovorim tudi besede, ki sem jih kot otrok tako zelo sovražila.

Zadnjič so babice in dedki na skupnem kosilu modrovali, kakšen izziv je bila vzgoja, kako so se trudili z nami, kako pogosto je bila na preizkušnji njihova potrpežljivost, kako so tudi dvomili o svojih sposobnostih in seveda delali napake. Obujali so spomine na pretekle dogodke, številne prepovedi in raznovrstne vzgojne metode, ki so jim v dolgih letih ostali v spominu. Medtem sem razmišljala, da sta bila v mojem otroštvu mama in oče do mene dokaj stroga in da sem od njiju večkrat slišala "ne" kot "ja". Imela sem omejitve pri vsem zabavnem – pri sladkarijah, pri gledanju televizije in pri igri s prijatelji, medtem ko pri delu ni bilo časovnih ovir in ure gospodinjskih opravil, učenja in pomoči na vrtu so se vlekle v neskončnost.

Če so bili babice in dedki kot naši starši zelo dosledni in nepopustljivi, je slika popolnoma drugačna, ko je govora o njihovih ljubih vnukih. Oni pri njih v varstvu lahko pojedo kolikor čokoladnih razpokančkov zmorejo njihovi trebuščki, hrustajo čips in ga drobijo na celem kavču v dnevni sobi, skačejo po zakonski postelji, dobijo (pre)drage igrače in preveč denarja za rojstni dan in za Miklavža. Ko jim starši rečemo "ne", babice in dedki rečejo "da". In posledice? Zadnjič mi je Mija po dolgem pregovarjanju v stilu "Res ne? Zakaj pa ne?" zabrusila: "Prav, grem pa k babici!"

Vem, da jih morajo stari starši vsaj malo razvajati, ampak vseeno priznam, da dobim pikice po celem telesu, ko moj oče izjavi: "Ah, pusti ga, saj je priden." V mojem otroštvu bi me v podobni situaciji oštel in mi verjetno naložil par gospodinjskih opravil, "med katerimi boš imela dovolj časa razmisliti o svojih dejanjih in o prihodnjem postopanju". Danes pa taisti oče v vlogi dedka zelo popušča, česar se moji otroci seveda zelo dobro zavedajo. Tako ga pogosto "prelisičijo", da jim kupi igračo, ki jim je jaz nisem hotela (z razlogom). In njegov argument: "Tako lepo so me prosili."

Ja, res. Otroci marsikdaj zelo lepo prosijo in rotijo ter istočasno obljubljajo veliko že vnaprej "zarečenega kruha", kot denimo "Nikoli več se ne bom sprl z Matevžem" ali "Vedno bom pospravil obe nogavici za sabo." Ob vsem me izredno preseneča, kako zelo vztrajni so v prepričanju, da, če ne dovolim zdaj, bom morda naslednji dan ali teden. Še posebej, če si nečesa zelo, zelo želijo. Zanimivo je denimo, ko mi povedo, da samo oni nimajo telefona, štirikolesnika, najbolj kul igrače. Po logičnem sosledju sledi vprašanje, zakaj so edini otroci (na celi šoli in tudi širše, nemalokrat na svetu), ki nimajo naštetega. Tedaj jim obrazložim, kako velika je razlika, če si nekaj želijo in če nekaj potrebujejo. In zadnjič je bil Matevžev odgovor: "Ampak, enkrat bom sigurno potreboval telefon. Potem praviš, da ga bom nekoč dobil?"   

Ko mi povedo, da je sošolcu mamica nekaj kupila ali dovolila, jaz pa jim ne, jim umirjeno pojasnim, da ima sošolec svoje starše, oni pa naju. Tudi za tovrsten argument so našli odziv; Matic je ugotovil, da sem "kruta mati". Odgovorila sem mu: "Če je v življenju to najhuje, kar boš doživel, takoj podpišem." Ker ... naj vedo, da "življenje ni potica" in da jih na poti čakajo številne preizkušnje. Jaz jih skušam nanje karseda najbolje pripraviti, da se bodo lažje znašli, znali premagovati ovire in se pobrati po morebitnih padcih.  

Pripravljam jih na življenje in jim tako kot vsi starši želim samo najboljše. Zavedam se, da se bodo upirali, prepirali, kljubovali. Vse bomo sproti reševali. Gotovo bom pri vzgoji delala napake, sem jih že in jih bom tudi v prihodnje. Nehote, ampak jih bom. Vmes pa upam, da se ne bom tudi sama kdaj zarekla. Do zdaj namreč (še) nisem in se na vse pretege močno trudim, da nikoli ne izrečem najbolj osovraženega stavka mojega najstništva: "Dokler boš živela pod mojo streho, se boš držal/a mojih pravil."