Zadnjič sem se blazno razveselila dostave novega ultra močnega sesalca z omogočenim mokrim sesanjem. Takoj sem ga preizkusila in občudovala njegovo zmogljivost, neutrudnost in natančnost. Ob mojem velikanskem navdušenju sva se skupaj prebijala skozi polje drobtin in odrezkov papirja pod mizo in vmes na pohodu skozi stanovanje med drugimi smetkami posesala tudi kakšno mini lego kocko.

Nikoli več ne delam samo enega opravila naenkrat, "multitasking" je moje drugo ime. Nov sesalec je trenutno moj najljubši gospodinjski pomočnik, čeprav seveda cenim in vestno izkoriščam tudi druge naprave, ki mi olajšajo vsakdanjike. Eden je recimo pralni stroj, ki neumorno gara vsaj enkrat dnevno. Neznansko sem srečna, ko si lahko skupaj malce oddahneva ob sicer redkem spoznanju, da so koši za umazano perilo skorajda prazni (popolnoma niso nikoli in nikdar), in se počutim več kot odlično, če sušilni stroj že v prvo docela posuši kup sveže opranih oblačil.

Prav tako sem čudno blažena ob koncu dobrih dni, ko se zvečer utrujena uležem na kavč in ob bežnem pogledu naokoli ne opazim čisto ničesar za pospraviti. Ko otroci končno mirno spijo, si tudi rada olajšano in brez kančka slabe vesti privoščim kupico sladoleda (no, v redu – priznam, da v resnici na koncu pohrustam dve ali tri) in/ali zmažem čokolado s celimi lešniki. Užitek je velik, ker vem, da me vmes verjetno nihče ne bo zmotil.

V svoji 'mamavosti' sem spremenila oziroma prilagodila smisel za modo. Čevlji z visokimi petkami se že leta in leta nenačrtovano pozabljeni gnetejo v veliki kartonasti škatli, skriti v najbolj oddaljenem kotičku sobe za shranjevanje. Včasih me za trenutek premamijo k sebi, a ob preizkušanju, ali so mi sploh še prav, opazim njihovo neslavno propadanje (z njih se poleg prahu luščijo barva, zgornja plast usnja in bleščeči se okraski).

Male, seksi torbice, ki sem jih nekdaj ponosno nosila, so zamenjale velike z nešteto (globokimi) žepi. Vedno in povsod s seboj nosim paketek vlažnih in papirnatih robčkov, razkužilo in kremo za roke ter mazilo za ustnice. Ob priložnostih se v naboru "must have" potrebščin praviloma najdejo barvice in zvezek oziroma pobarvanka, mini sestavljanke in včasih glavniček (zame, saj ga otroci običajno ne želijo uporabiti na njihovih skuštranih glavicah).

Ob sicer izjemno redkih priložnostih, ko se odpravim v trgovino z namero, da si bom zdaj pa čisto zares kupila nujno potrebovane klasične črne hlače, se domov veselo povrnem s 15 novimi oblačili, dodatki in obuvali ... Za otroke. Itak. A vseeno sem zadovoljna in potešena, čeprav otroci vsega nakupljenega niti najmanj ne potrebujejo tako nujno kot jaz še dandanes neizbrane črne hlače. Z visokim pasom, seveda. 

Hkrati naj omenim, da nikakor ne razumem nekaterih najnovejših modnih smernic. Kdor se je spomnil denimo skrajšanih topov, sigurno ni mamast. Ker so po moji oceni totalno neuporabni, kar tudi izrazim. Zadnjič sem se izjemno nenavadno počutila, a navkljub vsem pomislekom sem pogumno priporočila mlajši znanki, naj si vendarle pokrije razgaljen popek, mehur in ledvice (beri: rodila). Obenem sem ji vmes po svoji strokovni mamasti oceni prekratko majčko tudi nagonsko vlekla navzdol, da bi si jo lahko zatlačila v hlače in se tako zaščitila pred prepihom.

Kot mama prav tako v najmanjše detajle poznam vse možne (tudi najbolj hecne in blesave) napeve iz pestrega nabora risank in pod tušem na ves glas prepevam otroške pesmice. Shranim njihove čičke čačke, čeprav v resnici ne prepoznam, kaj so otroci narisali, in jih zvečer pogosto speče in spokojne skrivno občudujem. Spletni koledarček imam zapolnjen z opomniki raznoraznih in vseh možnih otroških dejavnosti, ki vključujejo rokometne treninge, učenje kitare, plesne urice, rojstnodnevne zabave, družinska kosila, druženja na igrišču ... In priznam, da se moram ob treh otrocih marsikateri dan zelo dobro osredotočiti, da poberem pravega otroka ob pravi uri na pravem mestu.

Če potegnem črto, obožujem biti mamasta. Vse tri moje najljubše imam neizmerno rada in so zame neprecenljivi. In, da, seveda mi znajo stopiti na žulj in mi gredo občasno tudi zelo na živce. Predvsem ko se sprejo, ko brez pravega razloga izzivajo drug drugega, ko nenormalno razgrajajo. A jih hkrati silno pogrešam vsak trenutek, ko jih ni ob meni.

Nekaj pa je prav tako zagotovo – nikoli več v življenju niti najmanj ne dvomim, kaj je na prvem mestu. Če sem prej kdaj kolebala, danes vsako sekundo brez kakršnega koli pomisleka vem, da je najbolj pomembna družina. Z otroki na čelu. A zato tudi nikoli več nisem brezskrbna. Srčno, srčno si želim, da bi bili zdravi in da bi v življenju zavijali na prave poti, polne sreče, ter resničnega notranjega zadovoljstva. Ponižna in hvaležna trikrat trkam na les.