Veliko mamic mi je odkrito priznalo, da je odštevalo dneve in da se je veselilo vnovičnega začetka šole. Med njimi sem bila tudi jaz. 

Lepo, sončno poletje je za nami. Veliko smo bili na morju in zelo, zelo malo doma. Neutrudno smo čofotali v kristalno čistem morju in praktično nič ležali pod borovci. Mazali smo se z zaščitnim faktorjem 50 plus, na dan pojedli tudi po tri sladolede, se potapljali in nabirali lepe školjke. Z mrežo smo bolj ali manj uspešno lovili neprevidne ribice, izbirali najlepše lesketajoče se kamenčke, metali tri, štiri ali petkratne žabice ter supali in skakali na bombico z bližnjega pomola. Otroci so spoznali številne nove prijatelje, s katerimi so ob večerih igrali nogomet ali "pepčka", medtem ko smo jih starši z enim očesom, a zato nič manj pozorno opazovali iz daljave.

Veliko sem bila s tremi otroki sama na morju, krajši preostanek je bil z njimi samo očka. Večinoma smo se imeli lepo, kar sem orisala zgoraj, a lagala bi, če bi samozavestno zatrjevala, da je bilo samo idilično. Vsakodnevno sem se soočala z izzivi in preizkušnjami. Vsak dan je bil pester in zanimiv s srečnimi in manj srečnimi trenutki.

Najlepše je bilo na plaži, ko smo uživali in ko ni bilo časa za dolgčas, bolj pestro pa je bilo v apartmaju med počitkom. Recimo, ob igrah Človek, ne jezi se ali Osel je bil vselej jok in stok. Vzroki so bili različni. Med drugim smo metali skrajno nepravično igralno kocko, ki se je v najbolj napetih trenutkih kot nalašč enemu prevečkrat obrnila na pri drugem in tretjem premočno zaželeno šestico. In kdo bi znal sploh popraviti strašno krivico, ko je nekdo prehitro zbral vse potrebne karte in zmagovalno zaključil oslovsko igro?! Nihče na svetu in na celem planetu, pa še v vesolju, seveda nima take moči!

V njihovih očeh sta prikazana resnično resna problema, čeprav se nam starejšim (upravičeno ali neupravičeno) zdita banalna in nepomembna. Predvsem ko stremiš zgolj po umirjenem času z družino, je njim ključna rešitev in v takih najbolj napetih trenutkih očitno življenjskega pomena. Vsaj tako je bilo razvidno iz njihovih burnih odzivov, ki sem jih morala vedno znova in znova umirjati, čeprav bi med dopustom raje počela vse drugo kot mirila, blažila in pozivala k premirju. 

No, odzivi (predvsem starejših ali posameznikov (še) brez otrok) na moje dopustovanje so bili: "O, kako fino – očka dela, ti pa uživaš na morju!" Nekdo  mi je rekel: "O, kakšen prestiž – on hodi v službo in gara, medtem ko se ti lahko spočiješ."  Druga pa: "Odlično, v miru si boš lahko napolnila baterije, da boš lahko šla nato znova s polno paro naprej!" In moj odgovor? "No, res je lepo na morju, ampak s tremi otroki ne morem ravno govoriti o brezdelnem dopustu."  Povedala sem tudi: "V bistvu se mi zdi, da drvim s polno paro od prvega poroda dalje in verjetno se še lep čas ne bom ustavila." 

Mnogo drugače je bilo, ko je bil on sam s tremi otroki na morju. Tedaj je bilo slišati: "O, je pa pogumen!" Prav tako so me spodbujali: "Vav, kar same si jih pustila? Super, on skrbi za otroke, da se ti lahko medtem doma spočiješ." "Je pa res sposoben in super očka. Bravo." 

Hmmm ... Ne vem, če gre za vsesplošno prepričanje, da je nekaj za mamice normalno, medtem ko se očki, ki zmorejo tako normalnost, opisujejo v superlativih. Vsaj v našem primeru je imela okolica dvojna merila – za mamice je počivanje ob skrbi za tri otroke nekaj popolnoma običajnega, medtem ko so očki, ki se spopadejo s tovrstno zahtevno nalogo, v očeh drugih super junaki z nadnaravnimi močmi. Zanimivo, kajne? Rada bi slišala vaše izkušnje s podobnimi situacijami.

Kakor koli, vesela sem, da je očka zmogel, čeprav niti za trenutek nisem dvomila vanj. Vzgojo in skrb si deliva, oba sva starša in prav je tako. Skupaj sva se tudi potrudila, da je vnovični prvi šolski in vrtčevski dan minil mirno. Nekaj dni smo se počasi navajali na stare ritme, pripravili smo vse za novo obdobje in zvečer prej so bili otroci zgodaj v postelji.

Zjutraj so na najino veliko srečo vstali brez večjih težav in pritoževanj, uredili so se in vsi skupaj so zakorakali novim šolskim in vrtčevskim dogodivščinam naproti. Mija se je veselila novih vzgojiteljic in sošolcev, v oddelek je vkorakala suvereno in razposajeno. Nobene krize ni imela, čeprav dva meseca ni bila v vrtcu. Fanta sta kljub težkim šolskim torbam stekla čez šolske duri. Šalila sem se, da se verjetno tako zelo veselita novega šolskega leta, v bistvu pa nista želela, da ju poljubim in objamem pred šolo (da ne bi slučajno videli sošolci). Želim jima veselo učenje, uspešno leto privoščim tudi vsem drugim učencem, staršem in učiteljem. Naj bo srečno in tokrat brez šolanj na daljavo. Močno, močno stiskam pesti.

Po njihovem odhodu sva si samo midva po dolgem času privoščila skupni čas v lokalni gostilni. Prekrasno se je bilo pogovarjati v miru, predvsem brez bojazni, da bi se kdo polil, razbil kozarec ali po pomoti (v resnici pa nalašč) do zadnje kapljice popil pijačo drugega. Po dveh mesecih je bilo umirjeno srkanje vroče jutranje kavice nadvse prijetna osvežitev.