Na ogromno srečo vseh lahko nekaj dni po vnovičnem prihodu domov ponosno ocenim, da je bila odločitev za družinsko popotovanje z avtomobilom zagotovo pravilna. Za konec oktobra in začetek novembra skorajda preveč sončno in toplo vreme v počitniškem tednu nam je bilo vsem naklonjeno. Vse se je poklopilo in res smo se imeli lepo.

Od Biograda na Moru smo potovali po slikoviti Jadranski magistrali, si ogledali čudovit Split in prespali v osrčju riviere  – Makarski. Pot nas je naprej vodila do znamenitega Dubrovnika in preko očarljivega Cavtata do črnogorskega Herceg Novega. Četrti dan smo krenili v Mostar, ki nam je postregel s stičiščem kultur, pisanimi stojnicami, toplimi ljudmi in dolgo želeno bosansko kavico. Peti dan smo se vrnili v okolico Zadra s čudežnimi morskimi orglami in sončnim pozdravom, kjer smo še dvakrat prenočili, preden smo se končno odpravili domov.

Lepo smo se imeli. Na pot smo se odpravili dokaj sproščeno in ne z popolnoma izdelanim načrtom. Hotel smo rezervirali v zadnjem hipu, med potjo, ko smo približno vedeli, do kod nam bo uspelo priti. V potovalke smo spakirali ravno prav oblačil, da prtljažnik ni bil prepoln in avtomobil ne preveč obtežen z balastom, kot se rad izrazi on. Ob postojankah je vsak za seboj samostojno vlekel svoj kovček, midva sva poleg nosila še nahrbtnika, on s hrano, jaz z dokumenti.

Popotovanje nam je uspelo brez pretresov, naporov in naj se še posebej pohvalim - sporov. No, vseeno ne morem trditi, da ni bilo občasno zelo napeto. Denimo, ko je Mija občasno glasno protestirala, ker ji je Matic z "ogromno bučo" zastiral pogled na "prečudovito obalo in morje, v katerem bi lahko videla delfine", ali ko je Matevž "ponesreči" obul Matičevo nogavico (ki se je seveda prej vsaj eno uro valjala po tepihu avtomobila). A zanimivo in zame več kot odlično – med vožnjo si niso niti enkrat skočili v lase. Da ... vzdušje v avtomobilu je bilo dokaj umirjeno in zelo prijetno.

No, vse vendarle ni bilo popolno, pa saj niti nisem pričakovala popolnosti. Vnaprej sem vedela približno, kakšni izzivi me čakajo. Praviloma sem morala Matevža, Matica in Mijo večkrat prositi, naj vendarle zapustijo avtomobil, saj smo prispeli na cilj, in jih opominjati, naj pospravljajo za seboj tudi v hotelu. Ob jutrih sem jih vselej priganjala, naj pregledajo, če niso česa pozabili za seboj (čeprav sem seveda za njimi dvakrat, no trikrat preverila še sama), in jim zabičala, naj gredo na stranišče pred odhodom s svarilom, da ne bomo ustavili nikomur že čez 10 minut. Stalnica je bil vedno še stavek, naj se končno in vendarle odpravijo skozi vrata, in včasih žal ni šlo drugače, kot da je sem ga izrekla s povišanim tonom.

Potovanje s tremi otroki terja posebne priprave, ki pa sem jih izpopolnila v letih materinstva. Na potovanju smo tako kot vedno tudi tokrat imeli dovolj vode, sadja, štručk, pa tudi salame in sira ter slanih in sladkih prigrizkov. Ker ... da, v našem družinskem avtomobilu otroci (in tudi odrasli) lahko jedo, in ... da, Matevž kot prvi postal lačen že po pol ure (čeprav smo imeli na voljo bogat samopostrežni zajtrk). Vmes, ko je "sestradan" mlatil sendvič, je Miji zadišalo rdeče jabolko, Maticu pa grisini z olivnim oljem. Vse ne več kot uro po obilnem hotelskem obroku. Pri roki sem vedno imela dovolj papirnatih robčkov za brisanje rok, nosov in ust ter nadomestna oblačila za vsak slučaj, če bi si bilo treba preobleči polito majico, pulover ali hlače.

Med vožnjo smo si občasno krajšali čas s pripovedovanjem o obiskanih krajih in državah ter z ugankami. Tokrat smo si postavljali vprašanja o najljubši hrani, barvi, pijači, ljudeh, znamki avtomobila, oblačil ... Neredko je bilo vprašanje, koliko časa se bomo še vozili, in včasih ga je Mija ponavljala vsakih pet sekund. In še nekaj mi je ostalo v spominu – milijonkrat  smo morali poslušati njihove najljubše pesmi v zaporedju: Mijino "Jesensko", Matičevo "Old Time Road" in Matevževo "Ho Hey". Verjemite, da mi je še kako prijalo, ko smo v Črni gori in v Bosni in Hercegovini morali varčevati s prenosom mobilnih podatkov. Splet na poti "pač ni deloval" in posledično smo poslušali lokalne radijske postaje.

Tedaj sva z očkom končno prišla na svoj račun, saj so predvajali precej pesmi iz najine mladosti. Otroci so se vsi po vrsti zgražali, ko sva si izmenjavala zaljubljene poglede in istočasno naglas prepevala iz srca. Da ... lepo je bilo in upam, da kmalu ponovimo.