V zadnjem času šolski sistem res ne izpolnjuje svojih nalog. Namesto, da bi šola otroke pripravila na odraslost, jih počasi spreminja v genialce na papirju, ki pa ne znajo niti plačati položnic niti oprati perila. Nisem strokovnjak na področju šolstva, nikakor. Vse, o čemer razmišljam, izhaja iz lastnih izkušenj v otroštvu, iz prebiranja in pogovorov z ostalimi starši. Občutek imam, da se je v zadnjih letih šolski sistem izrodil. Kar naenkrat se od malčkov zahteva znanje na takšnem nivoju, ki je nepredstavljivo in neprimerno za njihovo starost in razvoj, hkrati pa jim ne da nikakršne širine in kompetenc, ki jih potrebujemo za življenje.

Že večkrat sem razpravljala o tem, kako dandanes mnogo staršev svoje otroke vzgaja zelo dvoumno. Na eni strani jih skoraj da silijo odrasti. Deklice že pri osmih letih oblačijo in urejajo kot odrasle gospodične, vsi že pri šestih letih dobivajo avtomobile, električne skiroje in telefone. Od njih je zaželeno, da se obnašajo kot male kopije odraslih. Na drugi strani pa taiste mame in očetje od njih ne zahtevajo nobene odgovornosti pri skrbi za gospodinjstvo, svoje obveznosti ali šolsko delo. Ko smo bili mi osnovnošolci, moja mama ni rabila z menoj delati naloge. Domača naloga je bila moje domače delo in moja odgovornost. In bala sem se vpisa v beležko, ki bi bil sporočilo staršem, da svojega dela nisem opravila. Zdaj že šola sama poziva – ne le poziva, ampak zahteva – od staršev sodelovanje v učnem procesu. Otroci do ne vem katerega leta ne smejo sami peš v šolo, starši imajo še e-asistenta, kjer lahko vsako sekundo dneva bdijo nad aktivnostjo otroka v šoli. Vzeti jim še tisti kanček samostojnosti, katerega bi jih šola morala naučiti. Na drugi strani pa se popoldan podijo po igrišču sami. Seveda s pametnim telefonom v roki.

Malo sem zašla, pa se vrnimo na osnovno temo. Nihče otrok ne uči stvari, s katerimi si soočen kot odrasel. Nič čudnega se mi več ne zdi, da odrasle ljudi še vedno mama naroča k zobozdravniku in jim izpolnjuje obrazce za dohodnino. Namesto 16 tujih jezikov, robotike in programiranja bi bil morda pameten predmet, ki bi jih učil neke osnovne pismenosti glede obrazcev, položnic, računov, razporejanja financ in kreditov. S tem bi vzgajali samostojne ljudi, ki bi jih sistem in kapitalizem težje zasužnjil. Verjetno je to razlog, da ni interesa. 

V preteklem mesecu sem urejala kredit in zelo hitro ugotovila, kako zelo nepismena sem. Kar naenkrat sem imela grozno slab občutek, saj je bil moj sogovornik, torej banka, precej pametnejši od mene. Postopki, zavarovanja in obrazci so mi bili tuji. Neumno sem sklepala, da greš tja, rečeš, kakšno plačo prejemaš in dobiš kredit. O ne, ne, ne. Kaj kmalu sem se morala poučiti o fiksnih in variabilnih obrestnih merah, interkalarnih obrestih in pogojih hipoteke. Kako osvežujoče bi bilo, če bi imela vsaj osnovno znanje o teh zadevah od nekje. Aja, saj res, morda še iz šole.

Ampak ne, saj bo to uredila mama, kajne?