Pa se je še najmlajša Mija vpisala v osnovno šolo. Doooolge, zanjo predolge dni je nestrpno pričakovala dan uradnega vpisa, saj nadvse hiti po stopinjah starejših bratov in si ju na določenih področjih prizadeva celo prehiteti.

Že zdaj denimo prednjači v marsičem, saj jo ogromno reči zanima. Samoiniciativno se vključi in sodeluje pri peki, kuhanju in vrtnih opravilih. Priskoči na pomoč pri gospodinjskih delih, zlaga, pospravlja in tudi strogo opomni fanta, če česa (verjetno tudi načrtno) ne opazita (recimo umazane nogavice, ki se že tri dni valjajo pod posteljo).

"To so pa punčke," znajo izreči predvsem starejši. Ampak jaz dvomim, da je tako sposobna in že zdaj samostojna (zgolj) zato. Po mojem mnenju je odvisno od osebnosti, navad in vzgoje ter prav tako od situacije, v kateri otrok odrašča.

Namreč če gledam našo družino, smo prvega Matevža vse do Maticevega rojstva dostikrat jemali za nebogljenega dojenčka. Pomagali smo mu pri stvareh, ki bi jih morda sam že prej obvladal. Ampak mu pač ni bilo treba, ker smo zanj oziroma namesto njega naredili jaz, očka, babi, dedi, teta, stric ali kdo drug v njegovi neposredni bližini.

Po prihodu Matica se je stanje precej in skorajda čez noč spremenilo. Vse več je moral opraviti sam in mu je načeloma tudi koliko toliko dobro uspevalo. Danes sicer ni ravno najbolj praktičen človek na svetu, ampak se potrudi in praviloma je končni rezultat dober.

Matic pa je zanimiva zgodba in zame tudi po devetih letih še vedno precejkrat uganka. Je zelo samosvoj. Lahko bi ga opisala z besedami, da je upornik brez razloga. Kajti če se mu bo ljubilo, bo naredil vse, dobro in hitro, sicer pa se bo raje uprl in sčasoma dosegel, da bosta namesto njega raje vskočila Matevž in Mija. Samo zaradi ljubega miru, kot pravita.

Seveda vztrajam in se vseeno trudim približno pravično in enakopravno razporediti delo med vse, a hkrati priznavam, da mi je pogosto lažje prositi Matevža ali Mijo. Tako praviloma izgubim veliko manj energije in dragocenih živcev. Matic zna včasih prej glasno tečnariti in jamrati pol ure (ali celo več) za nekaj, kar nato (končno) naredi v pičlih dveh minutah.

Zanimivo pa je, kako drugačen je v šoli. Po pripovedovanju učiteljice na govorilnih urah se večkrat sam javi za pospravljanje in delo opravi izjemno dobro. Torej zna in ima voljo. Če se sam odloči. Samo očitno pač dostikrat ne doma.

Da, hecni in iznajdljivi so naši otroci. Preden sem postala mama, sem bila prepričana, da ne morejo biti pametnejši od odraslih in da me moji ne bodo nikoli prinašali naokoli. Oh, kako zelo sem se motila.

Ravno včeraj je Matic po telefonu poklical sošolca, če se lahko dobita na igrišču, da bi skupaj igrala nogomet. Mama sprva ni dovolila, ker je moral še nekaj postoriti za šolo. A vendar je vseeno popustila po njegovih številnih prošnjah in obljubah, da bo vse še pravočasno končal.

Iz slušalke mobilnika se je slišalo nekako tako: "Proooosiiim, mami, proooosiiim, saj bom končal v 10 minutah. Proooosiiim, proooosiiim, proooosiiim, mami, proooosiiim ..." Mama se je vdala in Maticev komentar po koncu pogovora je bil: "No, tako se prosjači!" 

Nerada priznam, ampak ima prav. Prošnje na lep način so ponavadi tudi pri meni prej ko slej uslišane, medtem ko se ne odzovem najbolje na zahteve ali tečnarjenje. Tedaj se zna zgoditi, da marsičesa sploh ne dovolim ali odobrim in da včasih sledijo še kakšne druge posledice, če ne znajo odnehati.

Vselej pa jim obrazložim in pojasnim odločitev, naj si bo pozitivna ali negativna zanje. Ker se mi zdi prav, da vedo in razumejo ter se obenem tudi kaj naučijo.

No, če smo že pri učenju ... Pa se vrnimo k šoli in Mijinemu veselju, ker bo končno postala šolarka. Prepričana je, da bo od 1. septembra veliiiika in da bo veliiiiko znala. Komaj čaka, da si bo na rame lahko oprtala novo šolsko torbo mavričaste barve, napolnjeno z barvicami in zvezki. Po nakupih si želi iti z obema staršema in njeni želji bova ugodila. Ponovili bomo dogodivščino in si naredili lep dan, tako kot smo si ga med izbiranjem šolskih potrebščin za fanta.

Obenem pa že zdaj vem, da bom na prvi šolski dan znova potočila solzico ali dve. Od ponosa in veselja. Da, res, kako zelo hitro gre čas. Čeprav se včasih (slabi) dnevi vlečejo, (najlepša) leta prehitro minevajo.