Moj otrok odkrije vsak najmanjši in najbolj razkuhan košček čebule v omaki, medtem ko ni zmožen najti nogavice, ki si jo je sezul pred petimi sekundami, sem nedavno prebrala. Kako zelo resničen zapis, sem se namuznila. Navedeno namreč zelo drži za vse moje tri, čeprav so različno stari in bi človek mislil, da bi se lahko v letih kaj naučili.

Če dobro pomislim, nogavice pozabljajo povsod vse od rojstva dalje (oziroma, odkar si jih znajo sami sezuti). Že kot dojenčki so eno zapustili ob kavču, medtem ko je druga ostala obuta na nogici do kuhinjskih tal. Pozneje, ko so shodili, je ena morda po goli sreči pristala v košu za perilo, druga pa se je še dneve in dneve valjala v prahu pod kavčem. Zdaj ko so starejši in stari pet, osem in 10 let, najdem eno skrbno zatlačeno ob rob postelje in za drugo nato nekaj dni brezupno oprezam po celem stanovanju. Seveda je ne najdem, vse dokler prve nogavice "brez para" ne vržem v smeti.

Nogavice so res fenomen, ko je govora o pozabljanju, iskanju, izginotju. Kakšen dan se mi zdi, da 3569-krat vprašam Matica, kje jih spet ima, in približno tolikokrat opomnim še Matevža in Mijo. Vem, izračun je grozljiv, in zavedam se, da nam, staršem, očitno ni usojeno zmagati nogavične bitke in da je tudi nikoli ne bomo. Vendar ... Upanje umre zadnje.

Vem, da sem optimistka. Ker ... nogavice so res fenomen. Če sta že obe na stopalih, pri eni velikokrat kuka ven prstek, dva, tri ali celo cela peta. Zato Mijo, Matica ali Matevža prosim, naj jo sezujejo, da jo bom zašila ali vrgla stran (odvisno od velikosti luknje). A vendar takrat obe pristaneta v košu za umazano perilo. Da, prav ste prebrali – tedaj sta strgani pripravljeni za pranje, medtem ko cele in umazane nogavice še vedno ležijo vsepovsod po stanovanju.

Oprostite, ker se ponavljam, ampak vseeno moram znova zapisati – nogavice so res fenomen. Zgodbe o njih se kar same pišejo. Denimo: moral je biti hecen šaljivec človek, ki se je spomnil takih z napisi ponedeljek, torek, sreda ... Kajti itak je na enem stopalcu četrtek in na drugem nedelja, čeprav je v resnici torek. Ker ... otrok (niti jaz) torkovega para tako ali tako ne bo našel nikoli več.

Očitno je strašno zabavno tudi, če na začetku dneva obuje različni. Tako ob zlaganju čistega in dišečega perila ostane zajeten kup nogavic brez para, za katere ne vem, ali so ga za vekomaj izgubile ali so ga zgolj začasno "zapustile" v predalu. Sicer pa opažam, da dandanes že prodajajo različne nogavice v paru. Ko v trgovini naletim nanje, se počutim čudno. Približno tako kot moja babica, ki nikakor ni mogla razumeti, zakaj sem kupila "nove" strgane kavbojke in zanje odštela celo več denarja kot za cele.

Nogavice so fenomen, ker se v pralnem stroju opereta obe in ob boljših dneh tudi obe najdeta pot v sušilca. A po koncu programa sušenja sledi nerešljiva zagonetka – suha je samo ena, medtem ko je druga izginila. Zadnjič sem zasledila, da jo baje posrka v filter, ampak jaz zaradi dokaj rednega čiščenja sumim, da nogavice vzame mačka nogavičkarica ali jih morda ugrabijo vesoljci. Ne vem, mogoče pa vendarle obstajajo oboji – mačka in nezemljani.

Nogavice so fenomen, ker se v njih lahko prikrade "pikica mikica", ki grozno moti, onemogoča hojo, še tako udobne čevlje spremeni v najtrše na svetu in ... ki je odraslemu očesu nevidna. Ampak absolutno obstaja in je še kako zelo resnična. Seveda. Nogavice so prav tako fenomen, ker dostikrat pristanejo v predalniku drugega, tako da so v očkovem fantovske, v mojem Mijine, v fantovskem moje, v Mijinem vse po vrsti. Fenomen so tudi, ker jih otroci nosijo v vročinskem valu in ker jih "pozabijo" obuti pri –15 stopinj Celzija.

Nogavice so fenomen, ker v blatnih čevljih, ki jih je imel Matic zadnjič za v gozd, vedno znova in znova po nekaj dneh odkriješ zdaj sicer že posušene, a plesnive. Na približno podoben prizor naletim pri Matevževi en teden stari športni opremi. Kajti ... joj, prejoj, popolnoma sta pozabila nanje. Res, res, res se nista spomnila, da bi jih v bistvu morala dati prati, preden so nerešljivo zasmrdele.

Nogavice so fenomen, ker se živordeče po nesreči znajdejo med brisačami, ki so po pranju na 90 stopinjah Celzija rožnate in zaradi enega samcatega prikradenega koščka blaga ne bodo nikoli več snežno bele. Fenomen so tudi, ker jih moji otroci (no, vsaj fanta) ne znajo nikakor uskladiti z drugimi oblačili. Tako Matevž obuje zelene s črnimi lisami na turkizno trenirko, ki jo je modno "popestril" z mornarsko modro majico in živo oranžnim kapucarjem.

Tako, mislim, da sem približno zajela nogavične prigode in zgode. Ko boste naslednjič v kupu 1008 nogavic neuspešno iskali pare, se le potolažite, da niste edini. V sosednjem stanovanju, stavbi, hiši ... se ravno zdaj številni drugi starši sprašujejo, kje za vr*** so pari, in otrokom naročajo, naj jih obujejo, najdejo, poiščejo, znova odkrijejo. Prej pa so med kosilom zaman prepričevali otroke, da je čebula zdrava, da so jo dodali zgolj za blag okus ali pa da jim sploh ni jasno, od kod se je prikradel košček, ki ga resnično niso zakuhali v omako.