Mož se je od doma odpravil z lastnimi otroki, starimi pet, devet in 10 let. Prespali so in zgodaj dopoldne sem za njimi prišla jaz. Prišla sem pozneje, ker sem imela pozno popoldne službeno obveznost in nisem vedela, kdaj se bo vse skupaj končalo. Škoda bi bilo, če bi me morali predolgo čakati, in zato so se odpravili brez mene.

"Zelo izjemno sposoben očka" je torej "čisto popolnoma sam" s svojimi dvema sinovoma in hčerko zdržal celo popoldne in celo noč vse do ranega jutra in zgodnjega dopoldneva. Brez mene – mamice. Da, prav ste prebrali – čisto popolnoma samemu je uspelo brez moje pomoči.

No, taista mamica – torej jaz – sem bila med poletnimi počitnicami z vsemi tremi otroki popolnoma sama tri tedne na morju, medtem ko je moral očka hoditi v službo. Takrat moj oče ni menil oziroma vsaj ni naglas obelodanil, kako zelo izjemno sposobna sem. Ker ... očitno za mamice in očke (vsaj pri starejši generaciji) veljajo drugačna merila.

Da, čisto zares.

Namreč ... Ko so bili otroci še dojenčki, sem jih vsakodnevno sprehajala v vozičku. Od naključno mimoidočimi nisem dobila več kot želje za dober dan in prisrčne pogovore o dojenčku. Precej drugače je bilo, ko so "vozičkali" očki. No, oni so bili "super" in "tako zelo prijazni, ker pomagajo mamici". Tako so menili ženske in moški, sicer predvsem starejši, ampak vseeno.

V mojih očeh očka ni pomočnik niti ni varuška. Starševske naloge prevzemava oba in ne samo jaz. Približno v enaki količini in z enako mero odgovornosti. Včasih skupaj, kdaj eden nima časa in prevzame drugi ter obratno. Sodelujeva pri vzgoji, se po potrebi izmenjujeva pri obvrtčevskih in obšolskih obveznostih. Izmenjaje peljeva otroke k zdravniku in na druge dejavnosti ter oba poprimeva za vsa gospodinjska opravila. Sva partnerja in on ni moj pomočnik.

Očeta svojih otrok sem skrbno izbrala. Med nama so se vseskozi kresale iskrice ljubezni in dokončno so se razplamtele ravno ob pravem času, ko sva bila oba pripravljena. Že prej sva bila zelo dobra prijatelja in vsak pri sebi sva vsaj približno slutila, kaj lahko pričakujeva. Vedela pa sem in danes lahko po več kot 20 letih razmerja potrdim, da bova skozi življenje potovala kot partnerja, da se bova podpirala in se dopolnjevala. Ne glede na vse in hvaležna sem.

Ampak ... Tudi mamice je treba pohvaliti. Kajti že vrsto let delajo isto ali mnogokrat še več. Ob vsem se seveda zavedam in tudi sama vidim, da nekaterim vse uspe samim, ker žal nimajo podpore, ki bi si jo zaslužile. Bravo, super, izjemne in sposobne ste. Vseeno zmorete, vodijo vas neizmerni moč, ljubezen in pogum. 

Mamice, pa še nekaj – naslednjič, ko boste poslušale opevanje očkov, se morda opomnite in spomnite: očitno smo v očeh posameznikov, ki očke zaradi sodelovanja pri starševstvu še vedno dojemajo kot izjemne, mamice tako zelo, zelo sposobne, da se jim nas ne zdi potrebno posebej izpostavljati. Njihov molk tudi ogromno pove.