Mija se je zjutraj spet zbudila. Pobožala me je po obrazu, mi na lice pritisnila poljubček, me stisnila ... in vstala iz najine postelje, kajti spet se je sredi noči prikradla k nama v spalnico. Spet je tekla na stranišče, spet ni potegnila vode in spet si je "pozabila" umiti roke. Spet je po celi kopalnici iskala zobno krtačko, spet si je na hitro podrgnila zobe in spet je pustila pokrovček zobne paste neprivit.

Spet si je izbrala najlepšo in najbolj fino oblekico ter hkrati skrajno nepraktično za v vrtec. Spet sva se pet minut pregovarjali, naj raje obleče kaj bolj primernega. Spet je težko popustila. Spet so jo motile spodnje hlačke in spet si je nogavice potegnila preveč gor. Spet je čisto iz navade tarnala in cepetala, spet si je najmanj petkrat preoblekla spodnje hlačke in spet so ji vse "nagajale". Spet so ji "nagajali" bundica in jezička v čevljih ter spet je bila "kriza" pred odhodom. Pa ne zgolj v vrtec, ampak je podobno pred vsakim odhodom od doma. Kamor koli – k babici in dedku, na rojstni dan, v živalski vrt, v kino ...

Ah, življenje s petletnico (ali petletnikom) je svojevrsten izziv. Vsak dan sem vsak trenutek na preizkušnji in velikokrat ne zmorem pomagati niti razumeti. Čedalje bolj ugotavljam, da so si vsi moji otroci sicer na določenih področjih, predvsem osebnostno, različni, a obenem precej podobni. Istočasno stalno opažam, kako se tako kot prej pri tedaj petletnih fantih tudi pri Miji pogosto ponavlja beseda "spet".

"Spet" se pojavi se, ko na, ob in pod mizo spet zagledam odrezke lista papirja, ki ga je Mija s škarjicami razrezala v prafaktorje. Pojavi se, ko spet poberem eno nogavico izpod njene postelje v otroški sobi in drugo povlečem izpod kavča v dnevni sobi. Pojavi se, ko mi spet poje dve jajci na oko, čeprav je prej pohrustala kruh z marmelado in zatrdila, da je sita in da ne želi pečenih jajc. Pojavi se, ko me med skupnim barvanjem pobarvanke vpraša, katero barvico bi si želela – rdečo ali rožnato – in mi seveda spet poda v roke tisto, ki si je nisem izbrala.

Pojavi se, ko spet želi kozarec vode, čeprav je pred petimi sekundami dejala, da bi rada pila sok. Pojavi se, ko se uležem na kavč in vzamem knjigo v roko, ona pa bi se spet igrala z mano. Pojavi se, ko mi mora med telefonskim klicem spet takoj nekaj "nujnega" povedati. Pojavi se, ko doma med kosilom spet ne zmore na miru sedeti za mizo. Pojavi se, ko spet moleduje za samo še en bonbon (čeprav jih je prej že naskrivaj pojedla vsaj pet). Pojavi se, ko ji spet "premočno" zategnem pas v avtosedežu. 

Pojavi se, ko zvečer spet noče spat in ko zatem zjutraj spet ne more vstati. Pojavi se, ko jo na leno soboto okoli 12. ure spet prosim, naj se vendarle preobleče iz pižame (in mi odgovori, zakaj jo spet preganjam). Pojavi se, ko na blagajni trgovine spet prosi, naj ji kupim kisle pokalice, čeprav dobro ve, da jih ne bom. Pojavi se, ko je zvečer čas za spanje, ona pa je spet neznansko lačna (čeprav je pred pol ure za večerjo pojedla dva krožnika mlečnega zdroba). Pojavi se, ko se spet neutolažljivo joče, ker v leseni otroški kuhinjici ne more speči piškotov. 

Pojavi se, ko se ne razume, zakaj so spet ovenele marjetice, ki jih je nabrala pred petimi dnevi. Pojavi se, ko si za rojstni dan, božič, novo leto, Miklavža ali kar tako spet zaželi dojenčka. Pojavi se, ko se hoče spet na vsak način voziti s kolesom, čeprav zunaj močno dežuje. Pojavi se, ko ji rečem, naj bratoma pomaga pospraviti sobo, in ko mi spet odvrne, da ni sama ničesar razmetala. Pojavi se, ko spet obleče svežo pižamo, čeprav je imela prejšnjo oblečeno zgolj enkrat. Pojavi se, ko si zvečer spet "pozabi" umiti zobe.

Pojavi se tudi, ko spet obljubi, da se bo naslednjič pa čisto zares "prisežem z mezinčkom" spomnila. In – neprecenljivo – pojavi se, ko se spet in spet z nasmehom na ustnicah stisne k meni in mi na uho zašepeta: "Rada te imam." Takrat se spet zavem, kako zelo dragoceni so v resnici zame njeni spet in spet ter kako zelo jih bom pogrešala, ko jih bo prerasla.