In o čem bo tekla beseda? O Erazmu Avelamu. O fantu, ki je moje življenje pretresel in zavrtel za toliko stopinj na vse strani, da se mi še dandanes, ko štejemo njegovo 10. leto, kdaj zavrti. O fantu, ki je moj prvorojenec. O fantu, ki je prinesel ogromno svetlobe, ampak razkril tudi precej teme, ki se je skrivala in se še skriva po kotičkih moje biti. O fantu, ki me je razgalil samo pred seboj. In ko si enkrat razgaljen, se je najbolje pogledati v ogledalo in se soočiti z vsem, kar ti podoba nasproti tebe kaže. Ne gre hitro, nikakor. Ni lahko, kaj lahko, težko in še težje. Ampak je vredno. 

Vsako masko, vsak ovoj, ki ga odvržeš, pomeni, da si bližje sebi. In Erazem Avelam tega ne bi mogel storiti bolje, bolj surovo, bolj neposredno. Prišel, zamajal, porušil, objel in gradil. Tako nekako gre moje življenje vkup z njegovimi stanji, njegovimi bolečinami, njegovimi nasmehi, voljo, borbenostjo in ljubeznijo. 

Je eden najbolj potrpežljivih, pridnih in mirnih ljudi, kar jih poznam, in hkrati nekdo, ki te lahko v trenutku pahne v največje globeli tvoje teme, kadar zaradi njegovih stanj občutiš, kaj pomeni nemoč. Vse naenkrat. Mnogokrat bi najraje vse končala, a hkrati je bil vedno on tisti, ki me je tudi potegnil ven iz okov pomilovanja. Ker če imaš ob sebi takšnega borca, kot je on, s kakšno pravico naj jaz odneham?

Nosečnost z njim je bila kot pravljica. Bila sem še študentka, ko sem se zavedala, da pod trebuhom nosim novo bitje. Takrat sem bila sanjačica na krilih možnosti, ki mi jih je ponujalo življenje. Obdana s prelepimi ljudmi, sva se takrat s partnerjem, danes pa možem, preselila v idilično vasico na Dolenjskem. Bilo je popolno. Takšnih sončnih zahodov človek še ni videl. 

Vseeno sem se zavedala, da bi bilo, preden se otrok rodi, pametno dokončati diplomo in zaključiti študij. Tako sem tudi storila. Nekje v sebi sem bila vseeno rahlo v dvomu, kaj bom počela enkrat, ko se otrok rodi in bo dovolj velik, da si jaz najdem službo, saj sem se zavedala, da takoj po diplomi ne bom uspela stopiti na trg dela. Sanjačica v meni je seveda imela pripravljen odgovor, da bom že kako, da se bodo stvari same po sebi uredile tako, kot je prav. Ko bi vedela ... 

Z možem sva sanjala in si ustvarjala žive podobe, kako bomo živeli na vasi, obdani z naravo, kmetovali in kako bomo eno. Globoko sem verjela v takšno zgodbo.

A ker je bilo vse tako lepo, je nemir v meni rasel, kajti kadar je vse tako lepo, te vedno čaka tudi nekaj ne tako dobrega. Ampak nikoli, res nikoli si nisem mislila, da mi bo življenje postreglo s takšno preizkušnjo, kot me je očitno čakala z rojstvom Erazma Avelama, in da se bodo sanje v trenutku razblinile v moro. Takrat sem to dojemala kot moro, ker enostavno nisem vedela, kaj me čaka in ali bom zmogla. Danes na stvari gledam povsem drugače. 

In prišel je dan, ko se je porod končno začel. 

Kot običajno za prvorodke, sem se v bolnišnico odpravila prekmalu in s premalo intenzivnimi popadki, a ker je bila nedelja in je bilo v bolnišnici vse ležerno, so me sprejeli in tako sva s partnerjem hodila gor in dol po stopnicah, da bi pospešila sam proces poroda. Žal metoda ni bila uspešna, zato so mi (ne glede na moje predstave, kako bo porod potekal, in konec koncev tudi moje želje) vbrizgali umetne popadke, predrli ovoje in s tem konkretno povečali intenzivnost popadkov. Res je, da se je porod konkretno pospešil, res pa je tudi, da sem zraven komaj živela. A sem preživela, oba sva. Jaz srečna, da je konec, da sem zmogla, on bel, neodziven, nezavesten in komaj še živ. Le srce mu je še rahlo bilo, meni pa se je ob spoznanju, da nisem vedela, ali bo preživel, tudi skoraj ustavilo. Zmedenost, stiska, bolečina, razočaranje in jeza. Vse naenkrat me je butnilo. In nemoč. Ta prekleta nemoč. 

A Erazem Avelam se ni dal, on je preživel in živi. 

Če sem iskrena, pride kakšen dan, ko se vprašam, ali ne bi bilo bolje ... Ampak takoj za tem ga pogledam, njegov miren obraz, rahel nasmeh in očarljivo zmedenost, in vem, da te misli ustvarja moj nižji jaz, tisti, ki živi v iluziji popolnega življenja, ki si ga je ustvaril v glavi, kjer je vse v najlepšem redu, kjer ni bolečin in izzivov, ki ti jih prinaša otrok s posebnimi potrebami, tisti, ki bi rad udobno in ležerno živel do konca svojih dni. Vsi vemo, da to ne obstaja in da je življenje nenehno nihanje med dobrim in slabim. Vprašanje je le, na kateri strani si večkrat. In ne glede na to, kakšne izzive nam življenje nosi, jaz sem se odločila biti večkrat na dobri strani, ko pa sem na slabi, pa imam ob sebi dovolj toplih in lepih ljudi, ki me vedno znova spomnijo, da je življenje lepo in da sem hvaležna za vse, kar mi nosi naproti.

Sem nekoliko zašla, ampak naj končam s tem. Po vsem, kar ženska preživi med porodom, naj bi bil topel, sluzast, krvav, jokajoč otrok tista ultimativna nagrada, ki ti pomaga pozabiti vso bolečino. Ljubezen na prvi pogled, ki počisti vse grde spomine in te popelje v neko novo obdobje. Rodiš se kot mama. 

A zame je bilo rojstvo šok, ki me je v nekem delu mene zagotovo zaznamoval za vedno. Na začetku še nisem znala slutiti kako, danes mi je nekoliko bolj jasno. A z rojstvom se je naša zgodba tako kot vsaka druga šele sploh začela. Le da je naša zašla v posebne vode ... O tem, kakšne, napišem več prihodnjič.