Uf, uf, uf, za (in – kolikor gledam vremensko napoved – tudi pred) nami so dooolgi deževni (popol)dnevi, ki smo jih doslej zapolnili na različne načine. Ko res ni bilo mogoče biti zunaj, na igrišču, pred hišo, v gozdu, so otroci gledali televizijo, malo pospravljali, šli smo nakupovat in izbirat nove kopalke in natikače, risali in pisali, brali knjige, igrali računalniške igrice ... in ... se šli tudi vse mogoče namizne igre.

Prve deževne dni je bilo še kolikor toliko spokojno, zatem pa je postalo stanovanje premajhno za vse. Otroci so bili naveličani, zdolgočaseni in niso več vedeli, kaj bi sami s seboj. Sčasoma so izčrpali raznovrstne ideje in so se začeli ponavljati. Iz skritih kotičkov so vnovič potegnili vse mogoče družabne igre in se jih lotili. Vedno znova in znova. Vse do prvih "kregov".

Pri nas (in sumim, da tudi v kakšni drugi družini) je zanimivo, ker vsak otrok "pozna" (oziroma si izmisli) drugačna pravila igre in jih prikroji glede na lastne interese, zmožnosti in trenutne cilje. Pri šahu je običajno spor zaradi napak in odštevanja šahovske ure. Tako se partija pogosto predčasno konča, ko se fanta nikakor ne znata zediniti, ali je rokada še dovoljena, ali je potrebno nujno premakniti že dotaknjeno ali včasih zgolj ogledano figuro, ali se lahko znova ponastavi odštevanje časa, ker je eden pozabil ustaviti uro po zaključku poteze, in podobne "nerešljive" situacije.

Pestre znajo biti tudi igre s kartami. Če že ne kukajo drug drugemu v karte, gre črni peter zelo rad "ponesreči" prehitro dalje k naslednjemu igralcu, "vojna" se običajno konča z vojno, "enka" z razglabljanjem, ali lahko igralec konča, čeprav je pozabil pred koncem izreči "ena", in "osel" s tehtanjem, ali je imel zadnji res možnost stegniti roko do sredine mize in ali je resnično pravično dodeliti zadnjo črko "L". Razprave so glasne, žgoče. Nikoli se ne končajo soglasno in ... nobena vmesna mediacija ne pomaga. Bolj kot skušam umirjati z besedami, da je vse skupaj samo igra, slabše je.

Pri "dominah" se mnogokrat "uštejejo" pri razdeljevanju ali so preveč neučakani ob čakanju na naslednji krog, medtem ko je pri "mikadu" večna dilema, ali so se ostale paličice premaknile ali ne. "Monopoli" je težava že sam po sebi, ker se prešteva in deli denar, in najraje sploh ne bi omenjala, da se skoraj vedno sprejo med "človekom, ne jezi se". Ne zmorejo se denimo sporazumeti, ali se je dovoljeno izbijati na štartnem polju in ali se lahko preskakuje v "hiški". Seveda imamo tudi nekaj "novejših" družabnih iger, katerih pravil nihče prav dobro ne razume, in najraje vidim, če za veke vekomaj "počivajo", skrbno spravljene, nove, nedotaknjene in v hermetično zaprtih škatlah. 

Ja, tako je dostikrat pri nas. A včasih, na še posebej dobre dni, ko ni polne lune in ko smo vsi prešerne volje, se znamo skupaj vseeno lepo zaigrati. Takrat se z očkom povrneva v otroštvo, ko še ni bilo računalnikov in (pametnih) telefonov, ko je bila risanka na sporedu le enkrat dnevno – zvečer pred spanjem, ko so dnevi minevali počasneje in ko je bilo življenje enostavno. 

Tedaj se zabavamo, krohotamo, sodelujemo ter si solidarno pomagamo pri štetju, branju, razvrščanju, iskanju ... Da ... tedaj tkemo močnejše vezi in ustvarjamo nepozabne spomine, ki bodo – upam – privreli na plan, ko bodo najini otroci postali starši in midva babica in dedek.

Moj pogled v prihodnost je idiličen – vidim nas vse zbrane in nasmejane za ogromno družinsko mizo, medtem ko se srečni družimo, igramo, zabavamo ... in se občasno tudi ne strinjamo. Čeprav znamo vedno znova in znova zgladiti spore. Ker se imamo radi.

Močno, močno stiskam pesti, da se nekoč uresniči.