Veliko dela na sebi in s seboj, veliko pogovorov z ljudmi, ki so imeli ali imajo podobno izkušnjo, veliko sprehodov, treningov, da sem iztisnila vsa ta čustva iz sebe, vodstva, predvsem pa veliko pogovorov s seboj, da sem danes tu, kjer sem, pa bodimo iskreni, tudi to je le trenutna točka na stičišču poti življenja. 

Vedno smo v procesu preobrazbe, učenja, sprejemanja, opuščanja starega in grajenja novega. In prav je tako. Zato tako zelo ljubim življenje, ker je tako pestro, vedno zanimivo, lepo, barvito, vibrirajoče in nikdar dolgočasno. Večna igra dobrega in slabega, ki se med seboj prepletata in prelivata. 

Možnosti so neskončne in slabo vedno znova lahko postane nazaj dobro, če le dopustiš možnosti, da pogledaš na vse kot lekcije, ki si jih potreboval, da postajaš vedno in vsakič boljša različica samega sebe. 

PREBERI ŠE: Kdo so otroci s posebnimi potrebami?

Strašljivo je bilo štartati družino z nekom, ki ga ne poznaš ...

Veliko pišem o Erazmu, danes se mi pa zdi, da je trenutek, ko bi lahko napisala tudi kaj o partnerskem odnosu, kako sva se midva kot starša, kot partnerja soočila z dejstvom, da bova do konca življenja skrbela za otroka s cerebralno paralizo.

Ko sva se takrat še s partnerjem, danes pa možem, spoznala, sem bila jaz še študentka s pogledom, usmerjenim proti Mehiki, kjer je bil fokus moje diplomske naloge. V glavi se mi je tkal načrt, kje bom dobila finance za potovanje, iskala sem ljudi v Mehiki, s katerimi bi se povezala, in seveda brala kupe literature, kaj in kako bom raziskovala ljudstvo, ki me je tekom študija navduševalo in me še danes.

Pa se je kaj hitro zgodilo, da sem vse te načrte dala na stran, saj se je očitno Erazmu mudilo na svet in je prišlo do spočetja zelo hitro po tem, ko sva se spoznala. Tako se je najina zgodba v resnici začela skupaj z otrokom. Strašljivo se je bilo spustiti v zgodbo družine s človekom, ki ga v resnici nisem niti dobro poznala, a nekje globoko v sebi sem bila povsem mirna in sem vedela, da nekako nam bo uspelo in da je prav tako, kot je, ne glede na vse možne statistike, ki absolutno ne podpirajo uspešnega zakona dveh, ki začneta razmerje z nosečnostjo. In kot se je izkazalo devet mesecev kasneje, še z otrokom s posebnimi potrebami. Proti vsem možnostim, ampak sva se vrgla noter in začela plavati.

Bilo je idilično, dokler ni bilo ...

V tem času sva se uspela nekako naštimati in si urediti lep in udoben dom v okolici Ivančne Gorice. Bilo je res idilično. Dokler ni bilo. Ampak o tem sem že pisala, zato naj zgodbo zapeljem drugam. Prve dneve po rojstvu Erazma sva bila oba še v šoku. Nebogljena in nemočna sva opazovala sanje, ki so nama polzele skozi roke, o tem, kako idilična družinica bomo, kako bomo skupaj hodili na sprehode, v gozd, v gore, kako bomo potovali, se družili s prijatelji in raziskovali svet navzven in navznoter. 

No, to o svetu navznoter si niti v sanjah nisva mislila, da ga bova morala zelo dobro raziskati, da bova s takšno in ob takšni izkušnji splavala nazaj na površje. Skratka, sanjala sva vse tiste običajne stvari, ki si jih človek predstavlja, ko postaja starš.

Pa temu ni bilo tako. Spomnim se, kako sem ga v porodnišnici takoj po rojstvu pogledala in vprašala, kaj se dogaja. Ves bled in zmeden me je pogledal in odgovoril, da ne ve. Bolečina in negotovost v njegovih očeh sta bila domala otipljiva, a me je prijel za roko, mi jo stisnil in v stisku sem lahko začutila, da ne glede na to, kar sedaj čutiva, bova zvozila nekako, a skupaj. 

PREBERI ŠE: Živeti z otrokom, ki ima cerebralno paralizo

Plesati v dvoje ...

V naslednjih dneh in mesecih sva doživljala čustvene vrtince. Mnogokrat skupaj, še večkrat pa vsak zase. A vedno s podporo drug drugega. Ker partnerstvo res ni pol-pol. Partnerstvo, vsaj zame, je, da takrat, ko nekdo ni zmožen dati pol in da lahko le 20, ti poskrbiš za ostalih 80 in obratno. 

Ker življenje ni pol-pol. Življenje se odvija, valovi, se pretaka, vzhaja in pada, prav tako kot partnerski odnos. Je ples dveh značajev, dveh osebnosti in dveh duš, ki se morata naučiti skupnega plesa, čeprav večino življenja sama vadita korake. In ni lahko, daleč od tega, vzdrževati dober partnerski odnos je prekleto težko in zahtevno. Je proces, ki traja celo življenje, saj se ljudje spreminjamo, glasba se spremeni, včasih pohiti, včasih se umiri in skupaj z njo tudi naš ples. 

Z možem sva se res ogromno pogovarjala. Kajti z njim je bilo pravzaprav najlažje deliti vse lepe in tudi temne, grde in slabe misli, ker jih je tudi sam občutil in doživljal. Imela sem slabo vest, da so mi sploh šle čez glavo, da sem nanje sploh pomislila, ampak ko slišiš, da je še nekomu drugemu težko in mu hodijo po glavi enake težke misli, ti je lažje, pa ne zato, ker bi ti to potrdilo, da je prav, kar razmišljaš, ampak ker mogoče ugotoviš, da pa nisi povsem zmešan, in lahko to norost deliš še z nekom. 

In potem skupaj umirita čustveni tok, ki te zna popeljati v res globoka brezna lastne teme. Lažje je, če ti nekdo poda roko in ti je opora, da počasi splezaš ven. Enkrat ti, enkrat on. 

PREBERI ŠE: 'Večkrat me je prešinila misel, da bi spakirala torbo in kar odšla'

... Ker se je imeti rad lepo

Mogoče se zdi, da sva bila kot en posebej super, fajn utečen tim. Daleč, ampak res daleč od tega. Tako različna značaja, kot sta najina, vržena na kup, res težko najdeš. Vendar sva se zaobljubila, da se bova naučila skupnih korakov, ki nama bodo pomagali, da bo skupni ples življenja bolj lahkoten, mehak in tekoč. 

Ogromno izzivov, prepirov, kričanja, žalosti, jeze in tolažečih ram prijateljic s košarami robčkov je bilo potrebnih (in najbrž še bo), da koliko toliko sinhrono pleševa. Včasih je pa ta ples videti kot polomljen vrtiljak, za katerega ne veš, ali bo naslednji trenutek razpadel in ali ga je sploh možno še popraviti. 

Pa vzameš orodje in greš v popravilo, vedno znova poskušaš, se trudiš, se pogovarjaš, deliš, stopiš korak nazaj in sklepaš kompromis. Ker je vredno in je lepo, ker je življenje lepo, ker je ples lep in ker se je imeti rad lepo.