Dokler sama nisem postala mama, nisem razumela, zakaj nekatere ženske po rojstvu otroka pričakujejo, da vsaj dva tedna nihče ne pride na obisk. Tudi sama sem to razumela kot malo sebično, nekoliko nevljudno odločitev posameznice. Saj ni edina, ki je rodila, kajne? 

Rojstvo otroka je vesel dogodek. Še posebej, če je vse v redu pri porodu in če se rodi zdrav in krepak otrok. In že od nekdaj je porod ženske povod za veselje, srečo in druženje najbližjih in prav je tako. Vendar vse ob svojem času oziroma ko se mamica in dojenček počutita pripravljena za sprejem obiskov. Pa naj si gre za najbližje in ožje družinske člane ali prijatelje in znance. 

Žal sem sama imela precej neprijetno izkušnjo z obiski po porodu. Morda pa ravno zato, ker pred tem nisem razumela, zakaj mamice potrebujejo čas zase, ko pridejo iz porodnišnice. Nato pa sem sama rodila in postala mama čudovitemu malemu bitjecu, ki se je iz dneva v dan spreminjalo, raslo in me vsak dan kaj novega naučilo. Po porodu so sledile bolečine zaradi šivanja presredka, slabo počutje zaradi izgube krvi, boleč trebuh zaradi krčenja maternice, boleče in trde dojke zaradi naliva mleka, prekomerno potenje in oblivi vročice zaradi nihanja hormonov, uhajanje urina, obilna čišča, utrujenost zaradi nespečnosti otroka in tako naprej ... saj veste, povprečno normalno stanje, ki sledi po naravnem porodu. 

Želela sem si, da bi bili vsaj en teden po prihodu iz porodnišnice sami trije. Jaz, mož in sinko. Ne vem, nisem povsem prepričana, ali so mi takrat tako močno divjali hormoni ali je bil tako močan moj materinski čut, vendar nisem prenesla misli, da bi kdor koli prijel to moje malo bitjece v roke. Zaupala sem le sebi, zdravstvenemu osebju in možu. Vsi ostali so se mi zdeli že višek in vsakemu drugemu sem gledala pod prste, če pravilno podpira glavico, če dovolj udobno drži otroka, če ga slučajno pozibava ali preveč treslja v naročju in podobno. To je zame pomenilo dodatno obremenitev in stres, v dneh ko sem hrepenela po miru, udobju in počitku. 

Moža sem prosila, naj obvesti vse bližnje, da si želim priti v prazen, miren dom. Želela sem si, da bi bili vsaj prvih teden dni sami. Da bi se spoznavali v intimnem okolju, brez drugih porodnic, zdravstvenega osebja in obiskov. Da bi ujeli rutino, se crkljali, se navadili drug na drugega in predvsem, da bi se spočili. Vendar žal ni bilo tako. Ker mož prihaja iz kulture, kjer so tradicionalni obiski po porodu nuja in v kateri je tašča tista, ki naj bi se za 40 dni po porodu dobesedno preselila k novopečenima staršema, da bi pomagala pri skrbi in negi za otroka, nihče ni upošteval moje želje. 

Mož mi je dejal, da ima občutek, da bo prizadel lastno mamo, če jo zavrne in tudi sama, ki sem ravno postala mama, sem to dojela kot neko navezavo med njima in nisem želela vztrajati pri svojih željah, saj se mi je zdelo lepo, da je kot sin mislil nanjo in njena čustva. Žal pa sem pri tem pozabila nase in svoja čustva. 

Prišel je dan, ko so nama s sinkom v porodnišnici napisali odpustnico. S seboj sem imela v torbi pripravljeno dolgo sinje modro lahkotno obleko, zanj pa unikaten kompletek lokalne ustvarjalke. Ker takrat še nisva imela lastnega avta, naj bi po naju prišel moj oče, skupaj s soprogom in mojo mamo. Vendar je nepričakovano prišlo do spremembe in namesto, da sem ob odhodu domov zagledala svoje najbližje, je namesto mame prišla soprogova teta iz tujine, ki je od trenutka, ko naju je s sinkom zagledala, postala posesivna do malčka. 

Prijela je lupinico in se z visokimi petkami obrnila po dolgem hodniku naprej in zibajoče se nosila moje dete proti izhodu. Saj pravim, ne vem če so mi tako močno divjali hormoni ali kaj se je takrat dogajalo z mojim telesom, ampak ko sem tako opazovala teto v petkah, ki drži ves moj svet v lupinici, ki pleše zdaj sem zdaj tja, je v meni začelo dobesedno vreti. Potila sem se in bila sem močno razdražljiva, vendar zaradi vljudnosti nisem rekla nič. 

Ko smo se usedli v avto, je želela sedeti ob nama z novorojenčkom in konstantno je potiskala svoj nos v lupinico in ogovarjala otroka, meni pa je kar postajalo vse bolj vroče. Bila sem izjemno žalostna in slabe volje, kar je žal videti tudi na prvih fotografijah, ki smo jih posneli pred vhodom v naš dom. Zaman sem si pripravila sinje dolgo obleko, saj je bila zvezda fotografiranja močno naličena teta v petkah z otrokom v naročju, sama pa sem stala zraven, kot da ne vem, za kaj sem sploh tam. Ko smo vstopili v stanovanje, me je za nameček pričakalo še eno 'kislo' presenečenje. 

Naših 30 kvadratov 'veliko' stanovanjce je napolnilo kar nekaj moževih sorodnikov. Tašča, tast, dve teti in stric ter moja starša, ki sta se takoj opravičila in se odpravila proti domu ter povedala, da bosta prišla raje drugič, ko bo manj gneče. Tako znova ob sebi nisem imela mame in očeta, temveč moževe sorodnike, od katerih polovica prihaja iz tujine in sem jih do takrat videvala le enkrat na leto. 

Torej meni dokaj nepoznani ljudje so bili tam v zame najbolj intimnih trenutkih. Trenutkih, ko sem potrebovala čas zase. Ko sem si želela biti sama z možem in novorojenim sinom. Ko sem se borila z nihanjem hormonov in milijon drugimi poporodnimi rečmi. In so mi govorili: "Ne, ne smeš piti pomarančnega soka, škodi mleku!" in "Ne, ne smeš jesti paradižnika, ni dobro za otroka!" in "Niti slučajno si ne posoli obroka, škoduje!" In meni je šlo kar na jok, saj ničesar nisem naredila prav, še manj pa dobro. 

Med dojenjem, ki sem ga želela opraviti na samem, v spalnici, so za menoj prišle obe teti in tašča in gledale, kako dojko potegnem izpod majice in se mučim podojiti otroka. Vmes sem se potila in se trudila, da bi otrok pravilno zagrabil bradavico, ena od tet pa je prišla neprimerno blizu novorojenčka (in posledično moje dojke) ter ga ogovarjala. Še danes, ko se spomnim teh prizorov, se mi kar naježi koža. 

In ko so zaključili s skupnim družinskim kosilom, so se teti in stric odpravili domov, tašča in tast pa sta ostala. Tast je pil, da zapije rojstvo vnuka. Tašča pa je vihtela kuhalnico, čistila, me pošiljala počivat in zavzela vlogo gospodinje v mojem domu. Ko sem dojela, da je tast spil preveč alkohola in da bosta s taščo spala v dnevni sobi našega enosobnega stanovanja, me je prijela panika. Bilo me je strah, kaj če se zbudi pijan in iz zibelke vzame otroka? Kaj če ne bom slišala? Kaj če ...? 

In sem počakala, da so vsi zaspali, moj mož, tašča in tast in sem previdno in tiho oblekla novorojenčka in sredi noči z lupinico v naročju odšla k svojima staršema na vrata. Ko sem ju zagledala, sem se zjokala. Tam sem se počutila varno. Ob svoji mami in očetu. Ki sta bila vedno skrbna in razumevajoča. In čez nekaj ur, ko je mož opazil, da naju z otrokom ni v spalnici, je prihitel za nama. In ni prav dobro razumel, kako se počutim. Menil je, da dramatiziram in iskreno, tudi sama sebi sem se zdela nora. Ampak ne znam opisati takratne stiske in občutka. Želela sem si le, da bi me za nekaj dni pustili samo z otrokom, mi dali mir in zasebnost. 

Vrnili smo se domov, kjer je tašča vztrajala pri tem, da mora biti vključena v del našega gospodinjstva. Tast je šel tudi k svoji sestri, torej moževi teti, tašča pa je še vedno spala pri nama. To pa je bilo videti tako, da je pripravljala zame neokusne obroke, saj nisem navajena njene kuhinje, da je prala oblačila narobe (rdeče z belimi), da je narobe zlagala naša oblačila v omare, da je sredi vročinskega vala v 30 kvadratnih metrov velikem stanovanju neumorno likala, da je sredi noči prišla v sobo, ker je otrok jokal, ga pograbila iz mojega naročja in spraševala kaj je narobe in zakaj joče in ga tresljala gor in dol, da bi se pomiril ... in oba z možem sva bila vljudno tiho. In sama sem požirala, čeprav sem mislila, da se bom razpočila od živcev in nervoze. Ker sem se bala, da bom videti nehvaležno. Da bom izpadla nesramna. Razvajena. 

In ker sem bila tiho, sem po 14 dneh od prihoda iz porodnišnice obležala z vročino. Nisem mogla skrbeti ne za otroka, ne zase. Prijateljica me je takrat prišla iskat z avtom in me odpeljala k dežurni zdravnici. Ta se je zbala, da gre za vnetje, po ultrazvoku trebuha in pregledu pa se je odločila, da me vpraša, kako sem in kaj se dogaja doma. 

Takrat pa sem bruhnila v jok in povedala, da sem utrujena, dobesedno izčrpana, da se od dneva, ko sem prišla domov, nisem uspela spočiti in naspati in da imamo vsak dan obiske, jaz pa bi le rada nekaj dni zase in sina. In se je nagnila k meni in mi dejala: "Poslušajte ... pogovoriti se bo treba s soprogom. Povejte mu, kako se počutite in povejte mu, česa si ne želite. Vi in vaš otrok ste na prvem mestu. Spočiti se morate. Zboleli ste zaradi stresa in utrujenosti. Od danes morate imeti dovolj miru in počitka, velja?"  

Res sem se pogovorila s soprogom in prosila, če lahko pove svoji mami, da bi resnično rada, da smo sami trije doma. Tašča se je tako po dveh tednih bivanja pri nas končno odpravila domov. In od tistega trenutka sem šele imela resničen občutek, da sem lahko mama. Sama odgovorna za svojega malčka in družino. Počasi in skrbno smo se spoznavali, ugotavljala sem, kaj mu je všeč in kaj ne, bedela ob njem, ga občudovala, popoldan z njim tudi zaspala, se crkljala, odpravila na sprehod in lovila dnevno rutino. In šele takrat sem začela v vsem tem uživati.

Zato vam polagam na srce: če ste družabni in po duši veseljak ter sproščeni ob ljudeh v vsakršnih situacijah, dovolite obiske po prihodu domov. Če pa čutite, da bi raje bili nekaj dni sami, da si želite intime in malo miru, preden 'ves svet' spozna vašega otroka, potem pa jasno in glasno to tudi povejte in stojte za tem. 

Kdor vas ne bo razumel, pač ne bo. Nikar pa ne postavljajte te dni nikogar pred otroka in sebe, temveč prisluhnite svojemu srcu in občutku. In si vzemite dovolj časa. Časa zase, za dojenčka, za družino. Uživajte v prvih skupnih trenutkih, ki kot strela švigajo mimo, spoznajte svoj nov svet, raziskujte svojo novo življenjsko vlogo in vsekakor sprejmite obiske le, ko boste nanje resnično pripravljeni in niti trenutek prej. To je vaša pravica.