Tako je bilo nekoč in po nekaj letih je danes drugače. Za tokratne prvomajske počitnice smo dva odrasla in trije otroci – skoraj 10-letni Matevž, osemletni Matic in petletna Mija – za nekaj dni "pobegnili" na morje. Na hitro smo se spakirali – fanta pod mojim budnim očesom dokaj samostojno, kovčke zase in za Mijo sem uredila jaz, mož je pet minut pred odhodom v potovalno torbo naložil nekaj oblačil in dodatne natikače.

Fantje so torej napolnili tri majhne potovalke, midve z Mijo eno večjo skupno. Vzeli smo še toaletno torbico z osnovnimi higienskimi potrebščinami, nujna zdravila za zbijanje vročine in za pomoč ob morebitnih alergijskih reakcijah, obliže, gaze, pršilo za rane in termometer, za vsakega par dodatnih čevljev (beri: natikače) ter skiroje in čelade. Za na pot smo imeli nekaj hrane in pijače ter vlažne robčke. Prav ponosna sem bila na vse skupaj, ko prtljažnik končno ni bil docela napolnjen!

Tako je danes, nekdaj pa je bilo drugače. Spominjam se pakiranja, ko sem imela enega samcatega dojenčka. S prvorojencem Matevžem sem o odhodu razmišljala vsaj teden prej in približno takrat sem že začela pakirati. V pomoč mi je bil doooolg in pozorno načrtovan spisek. Dobro, na njem sta bila velik otroški voziček in nosilka, če mu udobna vožnja  med sprehodom morda ne bi več ustrezala. Poleg milijona bodijev, hlačk in nogavičk sem spakirala še milijon slinčkov in vsaj 15 kapic za različne priložnosti – za "preveč" sončno, za "preveč" vetrovno in za "preveč" običajno vreme ter tudi kar tako, zaradi lepšega. Podobno je bilo v veliki vrečki več parov obutve za vse vremenske prilike in neprilike.

Vzela sem njegovo – po moji presoji – najljubšo spalno odejico (zaradi katere ni potem nič kaj bolje spal) in dve odejici za v voziček ter nekaj igrač (s katerimi se potem tako ali tako ni igral). Posebno velika torba je bila napolnjena s pripomočki in izdelki za nego malega Matevža. V njej je bilo več paketov plenic, milijon tetra pleničk, ogromno vlažnih robčkov v velikem in seveda obenem tudi v malem pakiranju (bolj prikladnem za previjalno torbo), kreme za obrazek, za telo, za vneto ritko, milo in šampon za nežno kožico, mehak glavniček (za njegovih devet laskov, ki so tedaj rasli na njegovi glavici), škarjice za striženje nohtov in mini zobna krtačka. V posebni toplotno izolirani torbici so bila zdravila proti povišani telesni temperaturi in alergijskim reakcijam, fiziološka raztopina in termometer.

Zraven je bila seveda nujno prepolna previjalna torba z vsem naštetim, le da je bilo vse v manjših količinah (a vendarle zadostnih za tri- do štirikratno menjavo celotne Matevžkove oprave). Ko zdaj pomislim, sem s seboj vedno in povsod nosila pravo malo prenosno omaro in lekarno v enem. Dodatno sem spakirala tudi zase, in sicer med drugim nedrčke za dojenje, mazilo za bradavice in blazinice za dojenje – in še veliko več vsega je bilo, ko je začel jesti gosto hrano. Tedaj sem vzela tudi pribor, posodice in stekleničke za vodo ter na dolg dopust celo soparnik (kot da ne morem zelenjave skuhati v sopari ali v loncu, kot sem jo kuhala pred materinstvom, in je pretlačiti z vilicami).

Vse se mi je zdelo več kot nujno potrebno, če pa danes pogledam nazaj, je bilo v resnici precej odvečnega. Brez težav bi recimo tudi daljši dopust "preživeli" brez tetra pleničk in pozneje, pri drugem in tretjem otroku, sem namesto njih uporabila brisačo ali kaj drugega primernega. Občutno preveč je bilo kremic in Matevž bi vsekakor zdržal brez glavnička. Dandanes mi je tudi hecno, kako zelo skrbna sem bila pri pakiranju, da slučajno ne bi česa pozabila. Ob odhodu na Obalo ali na Gorenjsko sem pakirala, kot da gremo na drug konec sveta, čeprav imajo tudi v njihovih koncih lepo založene trgovine, v katerih lahko kupiš praktično vse in morda dobiš še boljše in ceneje kot v naših koncih.

Sproti sem se učila. Medtem ko smo se dva odrasla in en dojenček na prvi tridnevni poletni dopust ob morju odpravili s polnim prtljažnikom, potovalnim kovčkom na strehi in kupom stvari pod avtomobilskimi sedeži, smo se na drugi, tretji in četrti dopust odpeljali že malce bolj lahkotno, recimo brez tetra pleničk in glavnička. Minimalistično sem bila prisiljena spakirati po rojstvu drugega sina Matica in še bolj po prihodu tretjerojene Mije. Takoj po njunem rojstvu je bil potovalni voziček manjša marela, količinsko sem spakirala veliko manj in po potrebi sem na potovanju kakšen kos oblačila pač oprala ročno.

Danes so otroci starejši in si veliko že sami spakirajo po lastnem okusu in presoji. Namesto otroškega vozička vzamemo skiroje, ki se lepo zložijo in ne zasedejo veliko prostora v prtljažniku. Midva z možem ne potrebujeva veliko, čeprav priznam, da kot večina žensk na dopust morda vzamem kakšen par ali dva (no, v redu, včasih tudi tri) čevljev preveč. Ampak praviloma se izkaže, da niso potovali zaman (in zdaj imam zanje vedno prostor v avtomobilu).