Pišem kot mama, ne kot novinarka, niti ne kot javni moralizator ali kakšna strokovno podkovana oseba na področju duševnega zdravja. Pišem kot mama, ki ima dva sinova. Sinova, ki sta od trenutka, ko sem se prvič zazrla v njune oči, postala ves moj svet. Pišem kot mama, ki se vsakodnevno bori kot levinja, da bi jima bilo lepo, udobno in dobro v življenju. Ne predstavljam si namreč bolečine, ko nekdo, pa četudi je to otrokov oče, vstopi v življenje in ti otroka iztrga iz naročja. Ne predstavljam si, kakšno divjo, nagonsko, prvinsko materinsko plat bi to vzbudilo v meni. Česa vsega bi bila v tistem trenutku sposobna narediti? Če bi mi nekdo vzel otroka in ga skril pred menoj, kot se vsakodnevno dogaja drugim mamam po svetu, ki kričijo v prazno in bojujejo bitke s papirologijo, pravnimi zadevami, ustanovami ... Kaj je v ženski takšnega, da se v tovrstnih situacijah ne zlomi? »V borbi za svoje pravice in dobrobit svojega otroka potrebujem dokaze o postopkih vseh udeleženih, da bi si lahko izborila pravico, če ne v tej državi, pa zunaj nje. V vsem tem času sem neštetokrat pomislila: Če to počnejo meni, javni osebi, ki si lahko privošči najdražjega odvetnika in vso potrebno logistiko, kaj šele delajo materam, ki nimajo niti za kruh? Na ta način zbiram vse podatke, da bi jih lahko kasneje uporabila. In to me motivira, da se vključim v borbo za vse nemočne starše, tako očete kot matere, ker v vseh teh primerih zmaguje tisti starš, ki je močnejši – zaradi statusa, materialnega stanja, političnih zvez in podkupnin, natančneje s pomočjo korupcije.«

Kaj je torej tisto osnovno, kar mater, ki so ji odvzeli otroka, drži pokonci?

Materinska ljubezen, ki je neustrašna, neomajna, brezpogojna. Zato rečemo "Mama je ena sama", zato se že vekomaj ve, da se matere ne da nadomestiti. Nikoli in nikdar. In grešno se mi zdi otroku odvzeti mater. Pri tem ne mislim izjem – škodljivih, brezbrižnih, nasilnih žensk, ki v resnici niso matere. Mislim ženske, ki ljubijo svojega otroka, ki skrbijo, da je sit, preskrbljen, na varnem, da ima sveža in čista oblačila in da vsako noč zaspi z materinim objemom in poljubom. Takšni materi je greh vzeti otroka in ga skrivati pred njo. In le zver je lahko tista, ki to stori. Severinina zgodba je bila vsem na očem. Pred kratkim je za portal H-alter.org pristala na iskren obširen intervju, v katerem se je izpovedala in poimensko izpostavila ljudi, ki so sodelovali pri tem grehu. Severina je svetovno znana uspešna poslovna ženska, pevka, karieristka in podjetnica, pa se ji je vseeno zgodilo, da so ji vzeli otroka, ga iztrgali iz njenih rok in ga odpeljali. Koliko je še takšnih 'Severin' po svetu, ki kričijo v prazno, pa jih nihče ne sliši? Spomnite se mamice Dijane, o kateri smo že pisali na portalu. Teče že deseti mesec, odkar ni videla svojih deklice in fantka. Otroka sta stara tri leta in šest let. Si predstavljate stisko otrok, ki ne vidita svoje mame, ne vesta, zakaj ju je 'zapustila', zakaj ne pride ponju, kje je, kaj se z njo dogaja? Je pozabila nanju? Si predstavljate stisko mame, ki vsako sekundo vsakega dne razmišlja o tem, kje sta njena otroka, kaj počneta? Sta lačna? Ju zebe? Ju je kdo pokril za lahko noč? 

Jaz si je ne. Ne vem, resnično ne vem, kako bi to preživela. Od kod bi črpala moč, energijo, da bi se vsako jutro zbudila in nadaljevala dan? Da bi vsak dan nekaj pojedla in zvečer zaspala? Preprosto ne vem, kako bi se mi uspelo boriti s sistemom in mlini na veter in kako bi hkrati ohranila zdravje in prisebnost. »Zaradi stresa sem padla na 48 kg in opustila sem vse svoje službene obveznosti, to me je dotolklo,« je v omenjenem intervjuju zaupala Severina. 

Kaj naredi to ženski kot fizičnemu bitju, raje niti ne pomislim. Načeto zdravstveno stanje, hujšanje, prekomeren stres, izguba apetita, porušen imunski sistem in še mnogi drugi dejavniki ženski na dolgi rok najverjetneje ne bodo prinesli nič dobrega. Tega, da je nekdo, ki jo je še včeraj 'imel rad', bil z njo in z njo ustvaril živo bitje, otroka, sposoben brez usmiljenja nadaljevati dejanja, ki povzročajo vse to, ki škodujejo materi njegovega otroka, ne zmorem razumeti. Razumem, da si dva nista usojena, da sta različna svetova, imata različne poglede na svet, pa tudi na vzgojo, odnose. In se razideta. Preprosto ne gre. Ne razumeta se, namenjata si grde besede, žaljivke, ker sta užaljena, prizadeta in polna negativnih čustev drug do drugega. Razumem. Ne razumem pa, kako lahko s svojimi dejanji škoduješ lastnemu otroku. Da je tvoj ego večji od ljubezni do otroka. Da je tvoj ponos večji od sočutja. Da si pripravljen na škodo lastnih otrok zadovoljiti svoje potrebe. Ne razumem in nikoli ne bom razumela. Vem, da vedno obstajata dve plati zgodbe, da tudi ženske niso brezmadežne ali brezgrešne. Vem, da ni vse črno in belo. In tudi veliko moških je, ki se znajdejo v tovrstni, podobni situaciji. Ko se ženska za odnos s partnerjem maščuje preko otroka. Ampak vem tudi, da so otroci zame svetinja. In da ni nič pomembnejše od njih. Ne moj ego, ne ponos, niti čustva, ki jih gojim zdaj, ali pa morda tista, ki jih bom zaradi morebitnih nesoglasij kdaj v prihodnosti gojila do njihovega očeta. To, kar imava midva, je med nama. Super, če gre in če se razumeva. Če ne bo šlo, pa otroci prav gotovo ne bodo sredstvo za čustveno izsiljevanje ali poniževanje. To preprosto ni okej. In vse, ki svojega otroka uporabljate za to, da bi škodili ali se maščevali svojemu bivšemu partnerju, prosim, da odrastete. Ste oče ali mama, odgovorni ste za čustva in razvoj majhnega bitja, predvsem pa za njegovo prihodnost. Bodite večji od svojega ega. Bodite oče ali mama, ki si jo vsako dete zasluži. 

*Mnenje avtorja ne odraža nujno stališč uredništva.