[Prvi del izpovedi si lahko preberete TUKAJ.]

Najbrž je z vsakim prvorojenim otrokom tako. V glavi imaš neke predstave, ideje, kako bo življenje z novim članom družine potekalo in na podlagi tega si ustvariš podobe, ki naj bi v naslednjih letih definirale tvoje življenje. Ampak vsakdo ve, da nikdar ni tako ,kot smo si predstavljali, zato naj nam bo vsem v poduk, da je prihodnost z namenom zavita v kopreno skrivnosti in moj nasvet je – živi v sedanjosti, v tem trenutku. 

Da ne filozofiram preveč. Skratka takoj po rojstvu sem morala Erazma predati v roke zdravnikom in instituciji zdravstva. Namesto da bi ga po parih skupnih dneh v bolnici odnesla domov, sem ga šla naslednji dan po porodu, kajti nisem zdržala sama v bolnici, prazna in okradena, obiskat na intenzivni oddelek naše največje bolnišnice v državi. Še vedno ovita v neko kopreno upanja, da pa mogoče ne bo tako hudo, kot se zdi, kot sem prebrala na internetu, ko sem raziskovala vse čudne besede, ki so mi jih v porodnišnici navrgli, od hipoksične encefalopatije, pomanjkanje kisika, epileptičnih napadov, hipotonosti, do cerebralne paralize. 

Ampak tam je bil, priklopljen na aparate, ki so ga držali v globokem spancu ali z drugo besedo v komi in na hladu, da bi se oteklina v možganih reducirala in bi si le-ti lahko opomogli v čim večji meri. Šok, ko vidiš otroka ležati na mali bolnišnični posteljici, polni cevk in piskajočih aparatov, je praktično neopisljiv. Vsa čustva sveta se ti hkrati prelijejo skozi telo, težko dihaš in v glavi imaš temo. Skupaj s poporodnimi hormoni je to pravi čustveno-mentalni vrtiljak. Vendar veš, da se moraš zbrati, da moraš potegniti moč iz največjih globin duše in se soočiti z vsem, kar ti je življenje namenilo. Zakaj je tako, se nima smisla spraševati, ker mnogokrat nam je razlog prikrit in se pokaže šele kasneje ali pa sploh ne. Dvigneš glavo in greš naprej. 

S solzami v očeh in stisnjenim grlom sem stopila do mojega otroka. Mojega, čeravno takrat, iskreno povedano, nisem imela povsem pristnega občutka, saj je bila vez na nek način pretrgana, ko ga nisem uspela zadržati v svojem objemu in sem se zavedala, da bo treba nit najinih življenj na novo stkati. In tako se je začelo. Kup novih informacij o njegovem stanju, seveda nič spodbudnega in kup na novo dodanih stvari za predelati v glavi in srcu. Ne glede na vse, sem zbrala moč in ljubezen, ki je tlela v srcu, Erazma pobožala, ga poljubila in mu povedala, da bo vse v redu, da bom oziroma bova ob njem na vsakem koraku in da se bomo skupaj borili do konca. In tako je, vse do danes.

Takrat so nama z možem priskočili na pomoč tudi prijatelji, ki so nama odstopili sobo v stanovanju v Ljubljani, da sva lahko vsak dan, po točno določenem urniku, hodila na obiske. Še danes sem jim hvaležna, da sem lahko to žalostno situacijo predelovala v objemu toplega objema in prijaznih besed ljudi, ki so mi bili in so mi še zmeraj dragi in jih imam rada. Lažje se je soočiti s svetom, ko imaš ob sebi kup ramen, na katerih se lahko zjokaš in nadaljuješ naprej lažji in močnejši. Roke, ki te objamejo, kadar ti je težko in besede, ki ti dajo spodbudo in moč za naprej. In vsa družina, ki je stopila skupaj in nama je stala ob strani, naju bodrila in vlivala upanje za prihajajoče bitke. Kadar si na tleh, najbolje spoznaš, kdo je res s teboj in midva sva lahko srečna, ker sva bila in sva še vedno obkrožena s srčnimi ljudmi.

Čeprav je Erazem ležal v bolnici, sem si jaz vsak dan črpala mleko in ga večino zmrznila, ker sem vedela, da bo prišel dan, ko bova z Erazmom na tem, da bo lahko pil moje mleko. Res je bil čuden občutek, saj sem si morala na 3 ure črpati mleko, otroka pa ni bilo zraven. Kakorkoli tu sem vztrajala in nekega dne se je res izplačalo. 

Dnevi so tekli po polžje, tisti mesec na intenzivni enoti se je meni zdel, kot da že celo leto hodim tja. Če pogledam iz današnjega gledališča, ko so pa leta kar minila, je bil tisti mesec res dolga, neprijazna in zvijajoča se kača, ki naju je z možem čustveno, fizično in mentalno povsem izmučila. Kaj šele Erazma. Ampak se nisva dala, midva sva k njemu hodila nasmejana, vesela, radostna in pozitivna. Vse strahove, dvome, žalost, jezo in razočaranje sva pustila pred avtomatskimi vhodnimi vrati oddelka za intenzivno enoto, saj nisva hotela s tem obremenjevati malega heroja, ki je rabil vso najino podporo in ljubezen. Bila sva ena redkih, ki sva v tisti hlad prinesla malo toplote in veselja, ampak prav vsak od otrok, ki je tam ležal, si je zaslužil, da sliši še zvok smeha in radosti, ne le piskov aparatov in vzdigujočih ter spuščajočih se cevk, ki so marsikoga držale pri življenju. Ponesti je treba luč tja, kjer je najbolj temno. In Erazem se je odzival na to luč. Bili so boljši in bili so slabši dnevi. 

Spomnim se dogodka, ki mi še danes ponese hlad v kosti, ko sem neko avgustovsko nedeljo prišla na odmerjen obisk k Erazmu in sem ga našla povsem belega, zakrčenega in neodzivnega na njegovi mali posteljici. Najbrž sem bila v tistem trenutku tudi sama enako ali pa celo bolj prebledela, kajti zares sem mislila (že drugič v tako kratkem času), da ga ni več med nami. Vprašala sem zdravnico kaj se dogaja, ona pa mi mirno odgovori, da je le dobil dodaten odmerek zdravil, ker naj bi imel toliko možganskih spazmov (lahko rečemo tudi neke vrste epileptičnih napadov), da so jih morali dodatno umirjati. Še en dan na intenzivni, kjer nikoli ne veš kaj te čaka.

Da pa ne bo samo strašljivih dogodkov, je prav da povem, da smo ljudje res lepa bitja in da te težke situacije še bolj povežejo med seboj. Tako sva na intenzivnem oddelku, kjer je ležal Erazem Avelam spoznala še eno družinico, katerih sin se je rodil par dni pred Erazmom. Ker smo imeli zelo podobno situacijo in zgodbo, smo se hitro povezali in tako ostali prijatelji in podporniki vse do današnjih dni. Kajti kdo te bo bolje razumel kot nekdo, ki gre čez podobno zgodbo kot ti. V vsaki slabi situaciji je nekaj dobrega, je pregovor, ki povsem zaobjame omenjeno zgodbo.

Dnevi so se menjavali a zame so bili na nek način povsem isti. Vsak dan ista rutina, podobni občutki in strah kaj bo prinesel nov dan. Vsak dan sva hodila v bolnico, molila, da današnji dan bodo pa dobre novice, ampak so upanje iz dneva v dan manjšali, dokler ga nekega dne, po kakšnem mesecu dni na intenzivni enoti niso povsem posekali, ko smo se s skupino zdravnikov, strokovnjakov iz različnih področij usedli za mizo in je konzilij končno spregovoril ... Kaj so nama povedali pa preberite v naslednji objavi.