Kako zelo sem bila ponosna, ko so vsi trije na razvojnem pregledu za tri leta brez večjih težav prepoznali in poimenovali prav vse osnovne barve. Danes, čez nekaj let, nisem več tako zelo prepričana, da jih resnično poznajo. V bistvu niti ne vem, ali ločijo med belim in črnim ter svetlimi in temnimi toni.

Hudi dvomi o njihovem poznavanju barvne lestvice se mi namreč porajajo ob pogledu na koše za umazano perilo. Naj razložim – imamo jih tri in v osnovi so namenjeni ločevanju na temno, svetlo in belo perilo, ki je primerno za pranje na višjih temperaturah oziroma po domače za "kuhanje". Včasih je sicer treba kakšen kos oblačila za vsak slučaj izvzeti, da se ne bi ponesreči vse skupaj obarvalo (govorim predvsem o rdečih podtonih). A načeloma je tovrstna razdelitev po mojem mnenju in opažanju ustrezna. 

Vem, kaj boste rekli – naj bom vesela, da njihova umazana oblačila sploh najdejo pot do kopalnice. Imate prav in se strinjam, a govorim o oblekah, ki dejansko zaidejo v kopalnico in celo pristanejo v košu za perilo (ne bom znova izgubljala besed, kolikim pač ne uspe ter kako ogromno jih vsakodnevno poberem s tal in izvlečem iz raznoraznih skritih in manj skritih kotičkov po stanovanju). Tako je belo med črnim, svetlo med belim, črno med belim, svetlo med črnim, belo med svetlim in črno med svetlim. Skratka, če poenostavim – skorajda nič ni, kjer bi moralo biti.

Drug "fenomen", ki ga nikakor ne zmorem razumeti, je, kako se nihče izmed treh otrok ob slačenju umazanih oblačil ne "spomni" ločiti spodnjic od hlač. "Skupek" je vedno obrnjen narobe ali vsaj napol narobe ter se spodnje hlače v košu za perilo še kar naprej trdno in trmasto držijo hlačnic. Tako so oblačila v košu približno v obliki, kot so bila, ko jih je imel eden izmed otrok oblečene na sebi, samo da so seveda umazana, pripravljena za pranje ter pač obratno obrnjena. Naj pridanem še, da jih istočasno stalno (a vendar očitno neuspešno) opominjam, da naj si vendarle enkrat za vselej zapomnijo, da gredo hlače v en in spodnjice praviloma v drug košek. 

Prav tako opažam, da so vsi trije nagnjeni k "zbirateljstvu" in da imajo več kot očitno težave s "pozabljanjem". Pred pranjem zato zmeraj skrbno pregledam vse žepe in v njih odkrijem vse živo (in mrtvo) – robčke, kovance, kamenčke, liske, gumbe, celo posušenega deževnika in poginulega hroščka sem že našla v hlačah ...

O, da ... Precej je dela s perilom in oblačili pri treh otrocih. Obrača se vsaj en pralni stroj dnevno, še posebej zdaj, ko je Mija v fazi "oblačilo, ki se je vsaj za sekundo dotaknilo moje kože, je umazano in ga je treba oprati". Preobleče se večkrat dnevno, včasih vsakih nekaj minut z razlagami, da se je pač tako odločila, da ji barva več ne ustreza, da se je med umivanjem rok zmočila z vodo (beri – na konico rokava ji je kapnila ena samcata vodna kapljica), pa da se ji zdi ona oblekica lepša in da obroč v njenih laseh ni barvno usklajen z njenimi nogavicami.

Da, s tovrstnimi "težavami" se sooča, res ji je težko. Sama sem medtem ponosna nase, ker sem kot mamica spoznala kar nekaj koristnih "modrosti" z enim in edinim ciljem – poenostaviti si pretirano ukvarjanje z ogromno perila. Eno izmed pomembnih spoznanj je, da ni treba likati. Tako načeloma ne likam in likalnik zagrejem, če je res nujno potrebno.

"Nuja" pa je tako redka, da je Mija nekoč videla babico likati in jo je z začudenjem vprašala, kaj počne in kaj ima v roki. Pustimo zgodbo, kako zelo začudena je bila tašča, ko je slišala, da pri nas ne likamo ... Sama pač v likanju nisem nikoli uživala in se mu skušam ogibati.

Ob vsem ugotavljam, da niti ni velike potrebe po likanju, če še toplo perilo iz sušilnega stroja lepo zložiš in če nemudoma po končanem pranju v pralnem stroju oblačila iz bolj finega materiala obesiš na obešalnik ali na stojalo za sušenje perila. Včasih se mi zgodi, da pozabim ali da se mi ravno tedaj ne ljubi, ampak se nato vseeno ne odločim za likanje. Raje se tolažim z mislijo, da se bodo oblačila zravnala sama od sebe ob toplini naših teles, ko jih bomo oblekli. In zdi se mi, da se dejansko res.

Je pa tudi super fino, ker so zdaj otroci že tako veliki in sposobni že sami vsaj približno zložiti perilo (po tem, ko jih večkrat opomnim) ter oblačila tudi pospraviti v svoje predalnike (spet potem ko jih večkrat spomnim). Tako si porazdelimo gospodinjska opravila, ki so redna, na dnevni bazi, neizogibna in – roko na srce – vsaj meni ne preveč prijetna in zabavna. Sicer pa se stalno opozarjam, da ni dobro preveč pospravljati.

Lepo je, če je čisto, ni pa nujno, da je vse na svojem mestu.