Zadnjič je najstarejši Matevž kršil več sicer nenapisanih, a večkrat povedanih, obrazloženih in poudarjenih pravil. Po šoli se je namesto po običajni poti odpravil proti domu po gozdu in se je pred prihodom domov za povrh vsega ustavil še v trgovini, kjer je kupil čips in "prepovedano" pijačo. Naslednji dan mi je vse skupaj skesan priznal in sledil je resen pogovor za družinsko mizo.

Najprej sem ga objela in mu povedala, da ga imam rada, ter izpostavila, da je pravilno ravnal, ker je priznal napako in ker sprejema odgovornost. Zatem pa je sledila pridiga ter vnovična in še bolj podrobna razlaga. "Dogovorili smo se, da greš domov po varni in ustaljeni poti, kjer hodijo tudi drugi šolarji, kjer si bolj na očeh, kjer te lahko vidimo in čuvamo. Kaj, če se ti kaj zgodi? V gozdu se lahko izgubiš, lahko se poškoduješ, lahko naletiš na nepridiprave ... Moramo vedeti, kje si, kdaj greš iz šole, kje te lahko iščemo, če te  slučajno ne bi bilo pravočasno domov ... Prav tako dobro veš, da velja prepoved nakupovanja v trgovini. Z očkom ne želiva, da se ustavljaš na poti domov ter da kupuješ in po nepotrebnem zapravljaš za nezdrava živila. Prosim, če upoštevaš in spoštuješ dogovore. Ker so z namenom, ker želiva, da si varen, ker ti želiva dobro. Najboljše."

"No ... Naredil si napako, ki je – upam – ne boš ponovil. Boš pa v življenju storil še kakšno in tedaj je prav, da se zavedaš, da priznaš in da sprejmeš odgovornost. Podobno, kot si storil sedaj. Midva z očkom pa ti bova medtem pomagala in vedno se lahko obrneš na naju po pomoč. Tukaj sva zate ... vedno in povsod, ne glede na vse. A vendarle razumi, da te skušava usmerjati na prave poti v življenju. In ... čeprav te bova verjetno okregala, bomo skupaj reševali situacijo in si prizadevali omiliti posledice. Ti pa se trudi, da bo napak čim manj. Razmišljaj ter smiselno izbiraj v skladu z dogovori in pravili. Dogovorjeno?"

Matevž je pokimal, dejal, da mu je žal, in obljubil, da bo poskušal upoštevati dogovore. Posebne kazni ni dobil, kajti videla sem, da mu je žal, da se zaveda in da (verjetno) ne bo ponovil.

In ... tokrat se je vse srečno končalo. Lahko pa se ne bi in zato starši svetujemo, usmerjamo, svarimo, prepovedujemo in srčno upamo, da se bodo otroci, kolikor je mogoče, držali usmeritev. Jaz priporočila in opozorila izgovarjam na dnevni bazi, včasih večkrat na minuto. "Pazi, previdno, da ne bi padel", "Popravi si kolesarsko čelado", "Zaveži si vezalke", "Ne počni tega, ne delaj onega" ... Med "mojimi" pogostimi vzgojni stavki so še "Tega nisem pričakovala od tebe", "Dobro veš, da ne bi smel/a", "Dogovori in pravila so z namenom", "Drugič bolj temeljito razmisli" ...

Podobne oziroma pogosto popolnoma enake besede so izgovarjali moji starši v upanju, da jim bom prisluhnila in da jih bom ubogala. Največkrat sem jih, včasih pa seveda ne. Kot otrok sem tudi jaz kršila dogovore, hodila po robu dovoljenega, preizkušala in prestopala meje. Delala sem napake ter zatem bolj kot ne sprejemala posledice, se vmes kaj naučila in si nabirala dragocene izkušnje. 

Vem in pričakujem, da bodo podobno ravnali tudi moji otroci, in se hkrati v bistvu zavedam, da je tako edino prav. Čeprav bi najraje videla, da bi slepo sledili navodilom in dobronamernim nasvetom. Kajti ... skrbi me zanje. Želim jim najboljše in srčno upam, da se bodo njihove "napake" končale zgolj z mojim "teženjem".