Zadnjič sem naletela na članek o sindromu drugega otroka in se ob prebiranju neznansko zabavala. Kajti precej od zapisanega je držalo in tudi v naši družini od treh otrok "ta srednji" še najbolj izstopa. Je krasen deček: topel, prijazen, empatičen, pameten, iznajdljiv, samostojen, povezovalen, vedno pripravljen pomagati ... Njegova čudovita osebnost zasije predvsem, ko ni v družbi sorojencev.

Da ... zelo, zelo se spremeni v družbi sestrice ali brata. Včasih se mi zdi, da navihanec ne ve več, kaj vse bi lahko še ušpičil in kako bi jima lahko nagajal. Ob stalnem tekmovanju za pozornost namreč izjemno rad izziva in dostikrat ne najde prave mere. V mimohodih se večkrat zaleti v Matevža in Miji med sestavljanjem z levim mezinčkom podre leseni stolp. "Nehote in ponesreči", seveda zatrjuje.

Rad izredno naglas pred vsemi poudari, da je v višini že zdavnaj prerastel starejšega brata in da Mija ne zna tako dobro pisati in brati, smučati, teči in brcati žogo kot on. Seveda ne, saj je tri leta mlajša! Nerad, če pa že glasno nehote posodi igrače bratu in sestrici, medtem ko jih brez kakršnih koli težav navdušeno deli s prijatelji, bratranci, sestričnami, sosedovimi otroki, znanci in tudi neznanci.

Status drugega otroka skuša premeteno izkoristiti v svoj prid. Užaljen očita, da je vedno neupravičeno vsega on kriv in da ga nikdar ne poslušamo. Ob opravilih poudarja, da mora vse sam, in medtem pozorno pazi, da ne bi slučajno naredil kaj več kot Matevž ali Mija. 

V resnici pa je med družinskim pospravljanjem praviloma bolj pri počasnih in postori naročeno šele, ko sam preceni, da je napočil skrajni čas. Pisalno mizo denimo očisti, ko nanjo ne more več stlačiti niti enega navadnega svinčnika, predal z oblačili pospravi, ko ga zaradi prevelikega nereda nikakor ni moč več zapreti, in čevlje spere, ko jih zaradi preveč blata ne more več obuti.

Matic ne hodi, temveč skaklja in teče. Nikdar ni pri miru na enem mestu, ampak je povsod. Zdaj je tukaj in čez milijardinko sekunde je že tam.

Pestri življenje in obožujem ga. Čeprav se večkrat slabe volje hudujem nanj, ker ne zna in ne zna nehati. Pogosto mu povem, da ga imam najraje na svetu (poleg bratca, sestrice in očka). Poudarjam, da imam ljubezni dovolj za vse, in ga v trenutkih, ko ne ve, kaj bi sam s seboj, spodbujam k umiritvi. Žal dostikrat neuspešno, kajti Matičev svet je pisan. Poln nepričakovanih in zabavnih trenutkov, ki obarvajo vsakdan.

Namesto da bi hodil, skaklja in teče. Pozimi pri minus 10 hodi naokoli brez bunde. Preskakuje po tri stopnice naenkrat (navzgor in navzdol), zjutraj rad predoooolgo spi, ne mara sladkarij in obožuje kečap. Z vsem. Naokoli razlaga, da ima fotografski spomin, čeprav si nikakor ne zmore zapomniti, kje je koš za umazano perilo in da si je treba zjutraj in zvečer temeljito poščetkati zobe. Uspelo mu je tudi že večkrat obleči Matevževe najljubše hlače, ker se je "zmedel" in ker je "res, res, res, čisto zares" spregledal, da niso njegove.

Življenje z Maticem je polno pustolovščin, smeha in zabavnih presenečenj. Neznansko sem ponosna nanj. Pred nedavnim je dopolnil 10 let in na rojstni dan sem ga ljubeče močno stisnila k sebi in mu naglas povedala: "Obožujem te, krasen fant si in najraje na svetu te imam!"