Joj, kako res zelo hitro beži čas. Najstarejši Matevž bo zdaj zdaj dopolnil 10 let. Matic jih šteje že devet in Mija razposajeno komaj čaka pihanje šestih svečk na rojstnodnevni tortici.

Za nami je pestro obdobje. V petih letih sem rodila tri otroke, fanta v razmaku 20 mesecev. Doživeli smo ogromno lepega in preživeli kar nekaj prav napornih trenutkov, minut in včasih celo ur ali dni. Dandanes se imamo še naprej luštno in čedalje preprosteje je. Zdi se mi, da je velika prelomnica in da je staršem mnogo enostavneje, ko so otroci končno brez plenic, ko znajo samostojno jesti, ko se znajo sami obleči in ko znajo izraziti, kaj želijo in česa ne. Vsaj po mojih izkušnjah takrat vsi bolj umirjeno zadihamo in vsakdanjik postane veliko, veliko lažji.

Čeprav je seveda tudi zatem še velikokrat pestro, v vsakem primeru pa je življenje v vlogi mamice drugačno. Spoštujem in končno razumem pomen tišine ter se zavedam, kakšen prestiž so mir, molk in zaspani brezdelni večeri na kavču. Opažam, da ne sovražim več ponedeljkov in da dopust ni več brezdelen. Cenim, če lahko (sede) spijem vročo kavo in če se oprham brez predrznih vdorov v kopalnico z vprašanji o "že nečem trenutno življenjsko najbolj pomembnem, nečem, kar nikakor ne more počakati niti milijardinko sekunde, nečem, kar je treba odgovoriti tukaj in zdaj, takoj". Blazno vesela sem tudi, če lahko v kosu in brez prekinitev preberem pet (kratkih) stavkov v knjigi, ki jo bolj ali manj neuspešno listam že dva meseca (pa sem vseskozi šele na začetku). In ... še vedno je poseben podvig prespana noč oziroma vsaj pet ur neprekinjenega spanca.

Osrečujejo me malenkosti. Namesto v ogledu celovečernih filmov vse pogosteje raje uživam v ponosnem pregledovanju fotografij izletov in drugih ujetih prelepih družinskih dogodivščin. Hvaležna sem, če smo vsi vsaj približno zdravi (za odhod v vrtec, šolo in službo) in če na dan poberem s tal zgolj devet nogavic (če pomislim, pospravljanju ni in ni videti konca, pa ni nikoli v resnici pospravljeno). Seveda občasno marsikaj pogrešam in se moram vedno znova opomniti, da se bo nekdaj povrnilo.

PREBERI ŠE: Nogavice so res (nerešljiv) fenomen

Manjka mi denimo pospravljeno stanovanje. Ali pa – smučanje, kolesarjenje, celodnevno brezskrbno potepanje. Namreč, če sem prej svobodno smučala po širnih smučiščih doma in v tujini, se zdaj sankam po okoliških gričih (oziroma se sankajo otroci, jaz pa vlečem sanke strmo navkreber, ko omagajo). Če sem prej sobote prekolesarila v dobri družbi, zdaj moje dandanes že zastarelo kolo rjavi v kotu. Ob lepih vikendih se veselim kratkih družinskih pohodov v zeloooo počasnem tempu in ob poslušanju stalnega pritoževanja, kako neizmerno so vsi utrujeni in kdaj bomo končno na cilju.

Kot mamica sem drugačna. Boljša. Neizmerno ljubim moje najljubše štiri – očka in moje vse tri. Kar je bilo prej pomembno, danes sploh več ni. Ključno je postalo malenkost, brez katere je mogoče (kakovostno) (pre)živeti. Veliko bolj sem hitra, učinkovita, iznajdljiva. Vmes pa so bila tudi obdobja, ko sem celo popolnoma pozabila nase. A sem se vedno znova našla, enkrat prej, drugič pozneje. Pozaba na srečo nikoli ni bila dokončna, za kar pa sem v prvi vrsti skrbela sama. Če ni bilo časa za več in če resnično ni šlo drugače, sem si na vsake nekaj dni vzela vsaj pet minut samo zase, šla na sprehod po ulici in vmes globoko dihala.

Včasih sem pač potrebovala trenutek za sebe. In ... mamice, če se tudi vam kdaj zdi, da ne znate, da ne zmorete, da niste dovolj dobre, da vam ne bo uspelo, da vam vse polzi iz rok ... naj vam povem, kako močno se motite. Super ste, odlično vam gre, najboljše ste za svoje otroke. Nobena pa ni popolna, ne jaz, ne ti, ne ona (čeprav morda navzven pušča tak vtis). Res, zapomnite si – nobena ni popolna – česar se spomnite, ko vam je najbolj hudo in težko. Če vas nihče ne vpraša, kako ste, se povprašajte same. (Ali pa zabičajte očku, naj se nujno vsake toliko časa pozanima.) Naj bo kar koli, poskrbite zase. Vem ... dobro vem, da ni enostavno in da je ob majhnih otrocih velik podvig, če si lahko enkrat ali dvakrat tedensko vzamete nekaj svojih minut, ki jih sicer zelo potrebujete. A vendarle ... izborite si jih in si jih brez slabe vesti privoščite.

Vse ob zavedanju, da bo vsak dan lažje. Otroci odraščajo in čedalje manj zahtevajo celo vas (in velikokrat še več kot celo vas). Seveda je noro pomešan vrstni red prednostnih nalog in bo še kar nekaj let preteklo, preden jih boste lahko znova postavile v "pravilno" in bolj logično zaporedje po vaši meri. Vmes (bo)ste sebe večkrat postavili na stranski tir, a istočasno boste ustvarjali nepozabne trenutke. Prav je tako. Naravno je. Mamica ste. Edinstvena in najboljša za svoje otroke. Za konec pa naj ponovim modre in izkušene besede starejših mamic, ki so šle po isti poti: "Še prehitro bodo zrasli in takrat si boš znova želela, da bi te nekdo tisočkrat na sekundo poklical mami."