Odkar sem mama, bi lahko na prste ene roke preštela, kdaj sem bila čisto sama in v miru kjer koli v stanovanju, seveda vključno s kopalnico. Četudi jih pred prhanjem in po vstopu vselej zaprem, vrata ne ostanejo zaprta. Ne, dostikrat me vsi trije otroci "nujno" potrebujejo takoj, ko se usedem na straniščno školjko ali sem pod prho. Medtem je izjemno zanimivo, a nikakor ne presenetljivo, da nikdar, ampak res nikdar ne hitijo v kopalnico, ko jo pospravljam.

Ampak ... res ... ena kopalnica je pogosto premalo za petčlansko družino. Čeprav je bila dovolj, ko sva se pred starševstvom uselila v stanovanje zgoraj v hiši njegovih staršev. Nekoč, ko sva bila samo dva, je bila zadostna in se je zdela veliiikanska. Bila je čista, dišeča in urejena. Bila je oaza tišine, v katero sem se lahko umaknila, da sem v miru opravila vse potrebno. In občasno sem si celo privoščila dolgo kopel v banji z vročo vodo ob svečkah in kozarcu dobrega vina.

V letih, odkar sem postala mama, se je marsikaj spremenilo. Tovrsten prestiž in intima sta zame nekaj iz bledega spomina. Družinska kopalnica je pogosto prizorišče bitk, dostikrat zaradi nikoli razrešenih vprašanj "kdo bo prvi, drugi in zadnji", "koga bolj mudi", "komu je tokrat spet ušlo po tleh", "kdo ni pobrisal poplave za sabo" in "kdo je pozabil zapreti zobno pasto". Da ... otroci se za "svoj" čas v kopalnici borijo bolj kot za najljubšo igračo in v letih odraščanja so postali pravi strategi za okupacijo in obrambo daleč najbolj zaželjenega prostora v stanovanju.

Borbe so vsak večer, ko je čas za prhanje, zjutraj pred odhodom v šolo in v službo ter ob prihodu domov iz šole, ko po možnosti vse tri naenkrat prime kakat. Zdi se, da vselej nekdo čaka v vrsti in da vsak potrebuje kopalnico nujno, takoj, zdaj. Načrtovanje se ne obnese, kajti nisem zmožna napovedati, kdaj se bo komu mudilo na stranišče, in tako so vrata kopalnice večinoma hermetično zaprta. Otroci v njej niso zgolj na stranišču ali pod prho, temveč se v njej igrajo ter, kot sem pred nedavnim odkrila, preverjajo vonj šamponov in mil, katera brisača je mehkejša in kateri parfum lepše diši.

Seveda si velikodušno vzamejo čas tudi za svoja opravila. Prhajo se z najbolj vročo vodo, omislijo si dolg tretma, vmes pojejo, repajo, razglabljajo sami s seboj. Potem ko vsi trije eden za drugim opravijo, je kopalnica kot savna z bazenom, z zarošenim ogledalom in poplavo po tleh. Seveda vsakič, ampak res vsakič, uporabijo novo brisačo, ki običajno ne pristane v košu za perilo, ampak na postelji v otroški sobi, na kuhinjskem pultu, ob pralnem stroju in povsod drugje.

Čeprav je na trenutke napeto, vzamem v zakup, da je pač tako življenje v petčlanski družini. Kopalniški izzivi so postali del našega vsakdana, ob katerih se včasih silovito spremo in drugič do solz nasmejimo. Vem, da je v družini pomembno in lepo deliti dragocen skupni prostor.

Tudi ali predvsem, ko je nuja. In ... v bistvu mi je zelo toplo pri srcu, ko se zavem, da kot mamica treh nikdar nisem sama. Četudi bi kdaj rada bila. Najsibo v kopalnici, spalnici, za jedilno mizo ali na kavču v dnevni sobi.