Približno dvakrat na leto izgubim glas. Zgodi se nenadno, čez noč in traja nekaj dni, da se glasilke znova obudijo. Vmes se sladkam z zame daleč najboljšim hojevim medom, srkam vroč žajbljev čaj in ližem pastile za grlo. Vse v prizadevanju, da bi čim prej minilo.

Prebrala sem, da glas pogosto poide zaradi preobremenjenosti in da je svetovano takrat omejiti uporabo glasilk. A verjetno si predstavljate, kako nemogoče je biti popolnoma tiho pri treh otrocih. Ker ... dejansko cele dneve veliko uporabljam glasilke. Dopoldne med službo, ko govorim po telefonu, popoldne pa, ko otroke usmerjam, vzgajam, svetujem, moledujem in narekujem.

Ob vsem seveda še odgovarjam na njihova nešteta vprašanja. Redno namreč odmeva beseda "mami ...". Slišim jo približno 143.586-krat dnevno in praviloma ji sledi premor, ne takojšnje vprašanje. Večinoma me pokličejo in čakajo moj odgovor "Ja?" oziroma "Ja, prosim, Matevž/Matic/Mija, kaj želiš?", češ da se tako prepričajo, ali jih slišim. Kot da ne vedo, da jih itak vedno poslušam. Ko hočem in tudi, ko jih nočem.

No ... po izgubi glasu pa nisem mogla odgovarjati. Otroci so bili sprva začudeni, a začetna zmedenost je kaj hitro, za moj okus celo prehitro, prerasla v veselje. "Končno" so imeli mamico, ki ne more govoriti in jim "težiti". Navdušeni so bili, ker nisem zmogla izgovarjati sicer dnevno ustaljenih stavkov "Poberi nogavice s tal", "Ne brcaj žoge v dnevni sobi", "Pospravi sobo", "Si si umil/a zobe?", "Ali imate pripravljeno vse za šolo?" ...

Pomagala sem si s telesno mimiko in mahanjem rok. S prstom sem pokazala na umazano nogavico na kavču in Matevž se je delal, kot da ne ve, kaj mora narediti. Podobno je bilo z Maticem, ko sem mu namignila, da je spet "pozabil" potegniti vodo v stranišču, in z Mijo, ki zgolj iz kretenj "nikakor ni zmogla razbrati", da naj po večerji pospravi krožnik z mize. Ko kljub mojemu "glasnemu" mahanju z rokami in zavijanju z očmi nikakor niso znali (beri: sumim, da niso želeli) razvozlati, kaj jim hočem dopovedati, sem želeno zapisala na list papirja. Ha, takrat pa niso imeli izgovora!

Tudi zato sem veliko lažje zdržala in zdaj se moj glas počasi vrača. Vsako uro mi uspe izustiti nekaj besedic več in navdušena sem nad vsakim napredkom. No ... otroci pa so malo manj zadovoljni, saj sem že sposobna s hripavim glasom izustiti: "Pospravi, prosim, nogavico s tal!" in izrekati podobne "mama" stavke. 

Spet vsi skupaj postajamo običajno glasni, dinamični in razigrani. Taki, kot smo najbolj mi. In ... ko pogledam nazaj ... Obdobje brez glasu je bilo naporno, a sem bila na trenutke v bistvu zadovoljna, ker se na kaj nisem mogla glasno odzvati. Čeprav je bilo bolj umirjeno, so se stvari sčasoma vendarle postavile na čisto pravo mesto.