Najstarejši, Matevž, je dokaj umirjen. Za svoja leta je zrel, nanj se lahko zanesem, je odgovoren in pri njem večinoma vem, kaj lahko pričakujem. Matevževo osebnost bi lahko primerjala z njegovo (trenutno) najljubšo hrano – pico. Vedno je tipično prelita s paradižnikovo mezgo in sirom, a ima hkrati obenem lahko nešteto dodatkov, ki vedno znova presenetijo.

Tako sem stalno v pričakovanju, kajti eno sekundo je lahko srečen in drugo grozno nesrečen. Včasih je v roku pol ure brezvoljen in zdolgočasen, pa spet razposajen in igriv.

V prednajstniškem obdobju zna biti po novem tudi silno razdražljiv, jezen in z burnimi odzivi, ki se izražajo kot loputanje vrat in kričanje: "Prav, no, saj sem ti povedal in te slišal! Pusti me pri miru!" Tako silovite odzive prejmem na po moji (laični starševski) oceni popolnoma nedolžna vprašanja, kako je bilo v šoli, če se lahko preobleče, ker je umazan, in ali je ponoči lepo spal. Tedaj se ob vdihih in izdihih opominjam, da je zgolj otrok, ki odrašča in da v njem vre orkan čustev in hormonov. Ampak vseeno, kdo bi razumel ...

Srednji, Matic, je znotraj mehak (kot malo kuhana in malo pečena hrenovka v testu) in navzven hrustljav (kot lepo zapečeno kvašeno testo, posuto s sezamom). Krasen fant je. Nežnejšo plat pokaže, ko je sam z menoj brez Matevža in Mije, takrat si z njim upam na konec sveta. Tedaj ogromno govori in tudi pove o občutkih, njegovem življenju, dogodivščinah, prigodah in razmišljanjih. Tudi z Mijo se zna zelo lepo igrati, medtem ko Matevža očitno dojema kot večnega tekmeca, ki ga je treba izzivati, jeziti in na koncu premagati ter vsem naokoli neštetokrat razglasiti zmago (čeprav njegov rival niti ne tekmuje z njim in ga njegovo zmagoslavje ne gane).

Najmlajša, Mija, je znotraj sladka kot čokolada in navzven razdrobljeno hrustljava. Opazi se, da ima dva starejša brata in na vsakem koraku jima skuša slediti. Seveda občasno ne zmore in tedaj se razdrobi, joče, cepeta, negoduje in na vsak način hoče. Želi uspeti za vsako ceno in nikakor ne sprejme, da je še premajhna za opravljanje kolesarskega izpita (ker mora dopolniti 10 let), da ne sme dvigovati tako težkih uteži kot oči (ker se lahko poškoduje), da v vrtec ne more obuti mojih športnih copatov (ker so ji pač za 11 številk preveliki) in da ne more teči tako hitro kot Matic (ker je starejši, hitrejši in večji).

Seveda je tudi Matevž hitrejši, ampak za ljubi mir in neprizadeta čustva počasi teče ob Miji, tako da skupaj pretečeta cilj. Matic pa je seveda drugačen, ne ozira se na nič, vodi ga zgolj strašna želja po zmagi.

Da, tudi tekmovalni so različno. Matevž rivalstva nima v sebi. Pri tekmovanjih se sicer potrudi, a je zadovoljen in ponosen nase ne glede na izid. Matic se vsega loti s skrbno izdelanim načrtom in odločitvijo, da bo prvi pred vsemi. Prvi v krosu, prvi pri bralni znački, prvi v hitrostnem branju, prvi pri šolskem tekmovanju, prvi v vrsti za kosilo ... Mija medtem skrbno izbira, v katerih bitkah se je smiselno boriti in s kom. Trudi se biti boljša zgolj od izbranih tekmovalcev, medtem ko je rezultati drugih ne ganejo. Vedno si prizadeva premagati oba brata, določene sošolce in občasno tudi sestrične.

Zanimivo se mi zdi, saj nisem nikdar spodbujala tekmovalnosti. Usmerjam jih, naj se potrudijo, kajti samo tako bodo lahko ponosni na končni rezultat, kakršen koli že bo.

PREBERI ŠE: 'Pestro je s tremi otroki. In, da, vsi so bili načrtovani'

Sicer pa je res zabavno v družini s pestrimi osebnostmi. Čeprav so iz istega gnezda, so tako zelo drugačni, različni in edinstveni so od rojstva. Matevž je bil zahteven dojenček, malo je spal in se ogromno ter počasi dojil. Matic je močno hlastal po sladkem mlezivu že v porodni sobi in je tudi doma nadaljeval v svojem značilnem aktivnem in tekmovalnem stilu. Mija se je pred, med in po dojenju rada ljubkovala, se objemala, božala in crkljala. Ni ga dojemala zgolj kot hranjenje, temveč ga je izkoristila za povezovanje.

Vsak zase je čudovit. Večkrat jim povem, da jih imam rada čisto take, kot so, in rada pridam, da so sposobni in pametni. Čudovite lastnosti pokažejo pri dejavnostih, ki jih zanimajo in veselijo ter manj pridejo do izraza pri denimo pospravljanju kopalnice ali sesanju. Pozabljivi so pri odnašanju krožnikov z mize in pobiranju nogavic, hlač ter majic s tal. Nikdar ne pozabijo na obljubljene priboljške in na koledarju ne spregledajo prvega dne v mesecu, ko je dan za žepnino. Kako priročno zanje, kajne?

Kakor koli, krasni so s svojimi čudovitimi unikatnimi osebnostmi in trudim se biti mama, ob kateri bodo rasli v svoji edinstvenosti. Privoščim jim, da bi se dobro počutili, da bi se sprejemali čisto taki, kot v resnici in svojem bistvu so. Srčno si želim, da bi bili srečni otroci in čez leta tudi odrasli.