V začetku jeseni je v naši družini veliko pregovarjanja o oblačilih. Naj ponazorim – na rojstnodnevno zabavo, ki je bila zunaj sredi oktobra, je želela Mija oditi v najbolj tanki poletni oblekici, ki jo premore. Matic se je vmes optimistično oblačil v kratke hlače in se pogajal z mano, če lahko, ker si res želi. "Kaj pa, če bom zraven obul dokolenke? Lahko? Lahko? Lahkooooo?" sem poslušala, medtem ko je Mija modrovala: "Bom pa še bundo s seboj vzela." Na koncu smo si izpogajali, da je Mija pod oblekico oblekla spodnjo majico in pajkice ter si za pas zavezala bundo, Matic pa je šel v kratkih hlačah in dokolenkah ter z rezervnimi dolgimi hlačami v nahrbtniku.

Da ... pri treh otrocih so oblačila dostikrat "na tapeti". Spomnim se, da je morala imeti Mija poleti na plaži nujno nedrček, po kopanju pa je okoli apartmajskega bloka skakala samo v spodnjih hlačkah. Tako je bilo letos, ko je dopolnila celih šest let. Pri treh letih je v julijskem v vročinskem valu na vsak način želela obleči debelo bundo in smučarske hlače za sprehod v gozd. "Da me ne bodo komarji popikali in klopi pojedli," je utemeljila. Da niti ne omenjam, kako je parkrat obula zimske podložene in nepremočljive škornje, ko na poletnem sončnem nebu ni bilo videti niti enega samcatega oblačka. Vmes je "ledena princeska" nekaj tednov hodila naokoli v pustnem Elzinem kostumu in enkrat se je močno vleklo, saj je pol leta nosila zgolj ene svetlo modre široke kavbojke. Ko sem ugotovila, da jih ne morem tako hitro oprati in posušiti, kot jih ona lahko hitro umaže, sem ji kupila dodatne. Popolnoma enake.

Pestro, vam rečem. Medtem je 11-letni Matevž na stopnji, ko želi vsak dan obleči najljubšo modno kombinacijo – iste hlače, majico in pulover s kapuco. Ne gane ga, če oblačila niso oprana in ko po nekaj dneh "zadišijo". Mene pa kar precej moti, kajti stremim, da so kolikor je le mogoče čisti in urejeni. Trudim se vsaj, kadar sem zraven. Ko me ni, se seveda oblečejo po svoje. Matevž je bil recimo v šoli v naravi cel teden v istem puloverju. Le enkrat si je preoblekel hlače, medtem ko je na mojo veliko srečo vsakodnevno menjal nogavice in spodnjice. Tako sem razbrala iz domov prispelega umazanega perila in priznam, da nisem preveč negodovala. Ker sem bila srečna, ker ni bilo preveč za oprati.

Nisem pa bila tako zelo srečna, ko je Matic sredi lanskega januarja iz šole prikorakal samo spodnji majici. V sivi, raztegnjeni in na spodnjem levem robu raztrgani. Pojasnil mi je, da ga ne zebe ter da je bundo, majico in pulover pozabil v šoli. Hmmmm ... No, pred nedavnim pa je želel v kratkih športnih hlačah in sponzorski preveliki majici na šolsko prireditev, kjer je bil izbran za enega od govornikov. Nisem klonila in po nekajurnem trmarjenju se je vendarle vdal ter za nastop oblekel hlače in srajčko.

Uf, ogromno energije mi pobere neskončno pregovarjanje z otroki, naj se primerno oblečejo tudi za posebne priložnosti, kot so recimo poroke, družinska kosila, proslave. Sicer pa velikokrat tudi popustim, saj se zavedam, da morajo imeti in razviti svoj slog, kot so mi je pojasnili. Včasih se vsi trije oblečejo v superjunake in se afnajo naokoli, kar se mu zdi zabavno. A obenem sem prepričana, da se je včasih pač potrebno urediti in vremenu ustrezno obleči. Vem pa tudi, da se moram občasno sprostiti in jim dopustiti, da samostojno izbirajo. Ko nase navlečejo v mojih očeh popolnoma nemogoča oblačila, ki nikakor ne pašejo skupaj, verjetno v njihovih glavicah tli ponos. Ker izražajo osebnost, ker so samostojni, ker lahko odločajo.

Da ... tudi jaz sem se počutila odraslo, ko sem v najstniških letih nosila preširoke črne majice s fotografijo takrat najljubšega benda New Kids on the Block ter pozneje Nirvane in Metallice, predolge kavbojke in ponošene all starke. Navkljub maminem negodovanju.