Matičevi najpogostejši stavki, ko ga doma prosim, če lahko nekaj naredi, so: "Zakaj moram vse jaz?! ", "Kaj bosta pa Matevž in Mija naredila?" in "Čisto vse moram sam!". Največkrat sledita kratka razlaga, da vsi delamo, in daljše pregovarjanje, med katerim se on skuša ogniti delu z raznimi izgovori in na različne načine, jaz pa popolnoma po nepotrebnem izgubljam živce in energijo. 

Med njegovimi najpogostejšimi argumenti za ogibanje delu so, da je neznansko lačen, da bi rad vsaj en samcat dan počival ali da je utrujen, ker je imel že ogromno domače naloge (vključno z 10-minutnim glasnim branjem jo je delal celih 15 minut). Opomni, če smo slučajno pozabili, da je star "komaj" osem let (v resnici jih ima skoraj devet), pa mora že tako težko "garati", in da je otroško delo prepovedano z zakonom. A kljub vsemu po najmanj polurnem izogibanju vedno znova ugotovi, da mu tudi tokrat ne bo uspelo, da ne bom popustila, da ga vse čaka in da nihče ne bo opravil dela namesto njega.

PREBERI ŠE: Letom primerna hišna opravila za otroke

Vedno se trudim pravično razporejati gospodinjska opravila. Seveda jih prilagodim starosti in sposobnosti, ampak poleg naju z očkom delajo vsi trije otroci. Če denimo prosim Matevža, naj odnese smeti, naročim Maticu, naj posesa, in Miji, naj zloži čisto posodo iz pomivalnega stroja. Nikoli ne gre brez pregovarjanja in povod zanj domala vedno da Matic. Na primer zadnjič, ko sem fantoma naročila, naj eden odnese tri vreče odpadkov – mešane, embalažo in papir – in naj drugi odvrže biološke v kompostnik na vrtu, se je Matic kot ponavadi že tradicionalno glasno uprl.

Ker se nisem želela pregovarjati z njim, je smeti odnesel Matevž, a Matic se seveda ni izognil delu. Najprej sem dala čas, da se umiri, in ga zatem povabila na pogovor. Znova (kot že 1854-krat prej) sem mu obrazložila, da pri nas vsi delamo, da si vsi želimo živeti v lepem ter v kolikor toliko urejenem in čistem okolju, da se moramo vsi potruditi in da bo, hoče ali noče, del opravil vselej moral opraviti tudi on. Vedel je (saj – kot že zgoraj navedeno – ni bilo prvič), da ga zdaj čaka še več dela. Naložila sem mu sesanje, pospravljanje kopalnice, zlaganje čistega perila in brisanje prahu v dnevni sobi. Vse skupaj mu je vzelo približno uro, medtem ko se je Matevž znebil smeti v manj kot petih minutah in je vmes med Matičevo "tlako" lahko počival.

PREBERI ŠE: Kako spodbuditi otroka k sodelovanju?

Zanimivo je, da ga nikakor ne izuči. Že vrsto let se upira in upira, kljub zavedanju, da bo moral prej ali slej narediti naročeno in da bo ga ob morebitnem upiranju čaka še več opravil. Presenetljivo pa je tudi, kako se otroci nikakor ne naučijo, da je najbolje sproti pospravljati. Velikokrat moram ob pogledu na stanovanje najprej nekajkrat globoko vdihniti in izdihniti, preden jih pozovem, naj pospravijo stvari s tal. Tedaj obelodanijo, da bodo pobrali zgolj, kar je njihovo in kar so oni pustili ležati vse naokrog. In seveda po "končanem" delu ni niti približno lepo pospravljeno in slišani izgovori so: "Ni moje in nisem jaz razmetal." (Uf, če bi jaz lahko pospravljala samo za sabo ...) Šele ko rečem, da bom jaz pobrala in da bom stvari (beri igrače) podarila dalje, se praviloma kar hitro pospravi. 

Sicer pa sem ponosna nanje, kajti z vsakim dnem je bolje; lažje, hitreje in tudi raje priskočijo na pomoč. Vesela sem, ker si včasih prav tako pomagajo med seboj. Resda ponavadi takrat, ko imajo še nekaj malega za postoriti pred težko pričakovanim igranjem računalniških igric ali gledanjem televizije. (Rada bi napisala pred odhodom ven na sprehod, pa vam nočem lagati.) Tako recimo Mija fantoma pomaga urediti predale z oblekami (ker petletnica lepše zlaga kakor osem- in desetletnika) in fanta obesita še njene bundice in oblekice na obešalnike, da je vse skupaj hitreje in bolje narejeno.

In tudi Matic me je zadnjič izjemno prijetno presenetil. Zaprl se je v sobo, prepeval in ... doma prvič v življenju sam od sebe pospravljal! Uredil je svojo mizo (in tudi pod njo) ter pobrisal prah tudi z Matevževe (sumim, da se je v navalu marljivosti zamotil in zmotil). Zatem je vsem trem skrbno postlal postelje, izpraznil koš za odpadke in pometel po tleh. Popolnoma netipično zanj. A očitno tudi on počasi odrašča in se vztrajanje vendarle izplača. Zdaj si samo srčno želim, da bi čim dalj trajalo ...