Ko se je prvi otrok dojil, je bil seveda v najini spalnici, vedno pa je imel svojo posteljico in vedno sva ga za nočno spanje odlagala v njegovo posteljo. Seveda, če se je ponoči dojil, se je velikokrat zgodilo, da je kar ostal pri meni v postelji, ampak večerna rutina in spanje sta se vedno zaključila v njegovi. 

Ko se je pri šestih mesecih počasi nehal dojiti ponoči in je prespal celo noč, sva poskusila s spanjem v njegovi sobici. Kmalu sva ugotovila, da tam spi bolj mirno. Najini premiki ga ne zbujajo in zbudi se bolj spočit. Tudi če sem ga kasneje kdaj dala spat k nama, smo bili na koncu vsi neprespani. 

Ko je dobil sestrico, smo imeli malo večjo težavo. Kako bi ju dali skupaj v sobo. Nekako se je to na koncu zavleklo do njenega leta in pol, ampak ker sva bila v pričakovanju tretjega dojenčka, smo morali to nekako urediti. Pred tem se je sin kar nekajkrat prebudil ponoči in sva ga morala potolažiti. Ko pa je začela z njim v sobi spati sestrica, se je pomiril. Celo zgodilo se je, da je zvečer, preden je zaspal, preveril, ali sva jo dala zares spati v sobo. Zanimivo mi je, kako se otroci med sabo ne prebudijo. To nekako enačim z ljudmi, ki živijo ob železnici. Ker so tako navajeni na zvoke, jih kar nekako preslišijo. In zares nikoli eden drugega ne zbudita, tudi če eden od njiju zajoka. 

Pred kratkim sva jima kupila pograd. Ker bodo v sobi slej ko prej trije, moramo to urediti prostorsko. Julija je šla prvič v veliko posteljo in kar malo naju je skrbelo, kako bo. Njen karakter je namreč nakazoval na to, da bo mala kar zahtevna. Pa naju je presenetila. Samo enkrat je zbežala iz svoje postelje, pa še to k Lukcu na zgornjo. 

Njima skupno spanje res veliko pomeni, nama pa veliko pomeni to, da je zakonska postelja samo najina. V redkih primerih pride sredi noči kdo k nama, ampak res, res zelo malokrat. Nekako nam je vsem jasno, kje so naše postelje, in zdi se mi pomembno, da tudi otroci smatrajo svojo posteljo za svoje mesto, varno zatočišče, kjer se počutijo dobro. 

Zdi se mi, da se nemalo parov ob prihodu otrok odtuji. Kar naenkrat otrok dobi najpomembnejše mesto v družini in pozabijo, da se je družina začela z njima. Da, tudi mi potrebujemo svoje mesto in svoj čas za počitek. Ne vem, kako je z drugimi mamicami, ampak sama ne morem spati, če je zraven mene otrok. Vedno pazim, ali je pokrit, da ne bo padel s postelje, ali normalno diha. In tista noč, ko kdo pride k nama, je zame izgubljena. 

Nikakor ne obsojam nikogar, ki se poslužuje skupne postelje, vseeno pa vedno pomislim na to, kako zelo srečna sem, da pri nas tega nismo prakticirali.

Ne glede na trende in standarde vzgoje, ki se spreminjajo praktično dnevno, bom zagovarjala, da tako starši kot otroci potrebujemo svoj prostor za počitek in spanje. Pa tudi če samo za nekaj ur, preden se sredi noči prikaže na vratih kakšen mali škrat.