Pred kratkim smo se v krogu družine pogovarjali o izzivih starševstva v današnjem svetu in eden od dedkov me je vprašal, kakšne sanje in želje gojim za otroke, ko bodo vstopili v svet odraslosti. Postavil mi je vprašanje, na katerega ima verjetno vsak drugačen odgovor.

Jaz denimo razmišljam, da moje želje za prihodnost mojih otrok nikakor niso povezane z materialnimi dosežki. Najgloblje namreč upam, da bodo našli notranji mir, zadovoljstvo in pravo srečo. Stremim, da jim bo uspelo odkriti, kaj jih izpopolnjuje, da bodo sledili sanjam z neomajno predanostjo, vztrajnostjo in strastjo ter da bodo resnično, globoko in neizmerno srečni. A zelo dobro vem, da srečo vsak doživlja po svoje, in zanje si želim tisto pravo, resnično in ne zgolj površinsko zadovoljstvo.

V mojih očeh odraslih je sicer otroška sreča relativno enostavna in preprosta. Skriva se v "prepovedanem" dodatnem čokoladnem priboljšku in se razkrije ob spuščanju po strmem rumenem toboganu pred domačo hišo. Je v navihanem smehu, iskricah v očeh, otroški razigranosti med brezskrbno igro. Meri se v globini otroških iskrenih src in širini njihovih nasmehov, kot njihova mamica pa sem postavljena pred zahteven, a krasen izziv, kako jih med odraščanjem usmeriti na pot pravega zadovoljstva in sreče.

Temelj za srečo je zagotovo duševno in čustveno zdravje, ki se po mojem mnenju začne že v ranih letih s starševsko ljubeznijo, varnostjo in podporo. Zato vsak dan izkoristim za deljenje objemov in poljubov, lepih besed, pohval in spodbud. Večkrat jih imam na glas rada "neštetokrat do lune in nazaj ter tudi v obratno smer", močno upajoč, da bodo nekoč, nekdaj našli drugačno pravo ljubezen pri nekom drugem, zelo posebnem. Da bodo tudi sami kot odrasli gradili zdrave, ljubeče in kakovostne odnose, v katerih bodo cenjeni, spoštovani, varni in ljubljeni. Srečni v krogu najdražjih in najbližjih.

Hkrati jih seveda podučim, da so obdobja, ko je sreče več, in da lahko pride čas, ko je je manj. Upajoč, da se bodo znali optimistično soočiti z izzivi, težavami in žalostjo, se zavedam pomembnosti razvoja osebne moči, samozavesti in sposobnosti soočanja z življenjskimi preizkušnjami. Stremim, da bodo življenje doživljali pozitivno, da bodo zanj hvaležni, da bodo tudi v manj lepem in prijetnem videli smisel in znali dalje.

Naj vedo, da življenjska sreča ne pomeni, da nikdar ni žalosti in drugih negativnih čustev, saj je življenje nepredvidljivo in nikomur ni vseskozi postlano z rožicami. Sreča niso zgolj veseli trenutki in nizanje dosežkov, temveč je stanje notranjega duha, globok občutek miru, topline in zadovoljstva, ki (vz)traja tudi v manj lepih časih. Ne gre za popolnost, ker popolnosti ni. Gre za vsakdanjik, ki mu vlada resnična radost v zavedanju, kaj vse imamo, kdo smo, komu pripadamo, s kom smo povezani, kdo nas čuva in nas ima neskončno rad.

Prava sreča je podvig, je prestiž in je izjemen uspeh. V mojih očeh nikakor niso številke na bančnem računu ali službeni nazivi. Prava sreča je zmožnost osebnostne rasti in razvoja, kjer šteje vsak korak na življenjski poti dragocenih izkušenj do boljše prihodnosti. Želim si, da bi otroci odkrivali strasti in zanimanja, ki jih bodo navduševali in izpopolnjevali. Da se bodo znali in zmogli soočiti s svetom pogumno in z odprtim srcem, da se bodo učili iz izzivov ter se pobrali in rastli ob morebitnih težavah.

Hkrati jih učim, da je pomemben odsev vrednosti človeka tudi prispevanje skupnosti. Spodbujam jih k sočutju, naj pomagajo sošolcem, prijateljem, naj delujejo v dobrobit drugih. Za zdaj vidim majhne korake, presrečna ob pogledu, kako si na tri dele razdelijo piškot ali si radodarno posodijo igračo. Če je danes mali brat delil malenkost z bratom, bo morda, upam, nekoč delil srečo med ljudmi. S toplino v srcu čutim, da potujemo po pravi poti.