Različne želje, prepričanja, vrednote in še in še, vse to so lahko razlogi, da se družinska pravljica spremeni v boj za prevlado, kjer starša delujeta neusklajeno pri skrbi, negi in vzgoji otroka. Ampak lahko je tudi drugače, kot je lahko drugačna tudi vaša vzgoja od vzgoje vaših staršev. Sara Jerebic, terapevtka: "V teoriji to dobro zveni, v praksi pa je izvedba malo težja."

Različne želje staršev, kar se tiče vzgoje otroka, prepričanj, kaj je dobro in kaj ne … Kaj vse lahko vpliva na njune poglede na vzgojo? Lahko rečemo, da jabolko ne pade daleč od drevesa (zakoreninjeni vzorci primarne družine)? 

Res drži, da jabolko ne pade daleč od drevesa, vendar na Gorenjskem vemo, da se lahko daleč odkotali, če je jablana zrasla na hribu. Normalno je, da pri vzgoji prihaja do nestrinjanja oz. do različnih mnenj in stališč o isti stvari. Vzgoja oz. starševstvo je močno povezano z izkušnjo starševstva iz primarne družine. Nehote bo starš posegel po vzgojnih metodah, ki se jih je naučil pri svojih starših. To so pogosto nezavedni avtomatizmi, ko se človek ne odzove vedno najbolj ustrezno.

Težava nastane, če potem vedno hoče te avtomatizme racionalno opravičevati, namesto da bi rekel nekaj v smislu: "Ups, tokrat me je pa zaneslo … Kljub temu da tega ne zagovarjam, je bilo nekaj v meni močnejše."

Kako se s tem spoprijeti? Učinkovito iskanje kompromisov?

Teme, ki zadevajo varnost otroka, so brezkompromisne. Kadar nekdo od staršev začuti, da je otroka treba zaščititi, seveda drugemu staršu ne bo popuščal. Se pa postavlja vprašanje, ki je povezano s prejšnjim – ali je npr. strah, ki ga starš čuti ob določeni temi in želi zaščititi otroka, resnično povezan z otrokom ali izhaja iz njegovega otroštva? Če navedem primer. Mama očetu ne zaupa, da bo ustrezno poskrbel za otroka. Nezaupanje pa izhaja iz njenega odnosa z očetom, ki mu ni mogla zaupati. Stare teme so odrezane, potlačene in tako projicirane na partnerja. To pogosto v klinični praksi opazimo pri razvezah, kjer se starša nikakor ne moreta dogovoriti o stikih in skrbi za otroka. Sicer pa se je dobro dogovoriti za temeljna skupna pravila, še posebej pri ponavljajočih se situacijah, hkrati pa sprejeti, da vsega ne moremo vnaprej predvideti – tam pa nastopi sledenje intuiciji, improvizaciji ter hkrati zaupati drugemu staršu, da bo prav ravnal.

Kaj je sploh "prava" vzgoja v tem času? Ali sploh gre za to, kdo ima bolj prav? Kaj je najpomembnejše?

Če poenostavimo, bi rekli, da prava vzgoja sloni na reguliranih in razmejenih odzivih staršev. Regulirani odzivi pomenijo, da se ne odzovemo pretirano, ampak obvladano. Razmejeni odzivi pa bi pomenili, da v odnosu z otrokom ne iščem točk priljubljenosti, če jih ne dobim pri sozakoncu. Ker če otroku dovolim tisto, kar mu sozakonec ne dovoli, mu naredim medvedjo uslugo. Prava vzgoja otroka pripelje do dveh pomembnih ciljev, in sicer notranje discipline in odgovornega odločanja. Torej pretirano popuščanje odpade. Na drugi strani pa moramo biti pozorni, da se ne obnašamo preveč hladno, nesočutno in zgolj strogo. Prva pot je nekje vmes.

Vprašanje, kdo ima bolj prav, je pogosto povezano s starševsko narcisistično ranjenostjo, s tem, da so bili kot otroci prevečkrat prezrti, neupoštevani. Ti starši potem "na poligonu" vzgoje iščejo občutek pomembnosti in lahko iz tega razloga ne popustijo, četudi gre za povsem nepomembne stvar ali za zelo škodljive odločitve. Tako lahko razumemo zmožnost delanja kompromisov kot lastnost zdrave osebnostne strukture. Hkrati pa se starša tudi zavedata, kje se sme narediti kompromis in kje ne. Iz družbenega življenja vemo, da se o človekovih pravicah ne glasuje. So aksiom. Podobno so tudi stvari pri vzgoji, ki se jih ne počne. Recimo fizično nasilje.

Pri starševstvu je tudi treba izpostaviti potrebo obeh, da se slišita, da sta slišana, predpogoj za to pa je, da slišita in razumeta sebe. To pomeni, da v svojih telesih prepoznata, kaj čutita in doživljata, in sta to sposobna ubesediti na spoštljiv in miren način. Le tako se drugi ne bo počutil ogroženega in bo lahko slišal. V smislu – strah me je, da bi se hčeri, če bi ostala predolgo sama zunaj, kaj zgodilo, in sem bolj mirna, če pride uro prej domov. Me lahko slišiš v mojem strahu in me v tem podpreš?

Kako pomembna je usklajenost in sodelovanje staršev pri vzgoji otroka?

Kronično nesložnost staršev bi lahko predstavili kot razpoko v jedrskem reaktorju. Je nevarna? Seveda je. Enako je v družini. Neusklajena, nesodelujoča starša na dolgi rok otroku ponotranjata občutek negotovosti, nepredvidljivosti in občutek nevarnosti oz. strahu. To je pogosto razvidno šele čez čas, recimo, ko pridejo odrasli na terapijo, ker ne vedo, zakaj čutijo kar čutijo, zakaj se v odraslem življenju vedejo, kot se vedejo.

Starša naj bosta usklajena, naj ne rušita strukture drug drugemu. Razen v primeru, ko je treba otroka zaščititi. Npr. če je mama preveč groba in nasilna, je prav, da oče zavaruje otroka in obratno. Je pa res, da ko omenimo sodelovanje v starševstvu, ne moremo zaobiti sodelovanja v partnerskem odnosu. Če kot partnerja težko sodelujeta, potem se bo to odražalo tudi pri vzgoji.

Morata starša vedno biti pred otroki složna?

Četudi bi bilo to za otroka najboljše, vemo, da gre za iluzijo. Namreč vsak starš ima za seboj svojo lastno zgodovino in s tem povezana prepričanja, ki pa so lahko popolnoma drugačna od prepričanj drugega starša. Kar je pomembno, da sta pred otrokom spoštljiva, tudi če se ne strinjata, če pa pride do visokih tonov, neprimernih besed oziroma neustreznega odzivanja, pa je potrebno, da se drug drugemu in tudi otroku opravičita za svoje neprimerno vedenje.

Rešitev v primeru, da otrok obrača starše – torej ju manipulira v smislu "oče mi je dovolil"?

Otroci bodo vedno iskali in tudi našli luknje, razpoke, in to ne brez škodljivih posledic. Kar je pomembno, da se pred otrokom podpreta. Če ju kakšno otrokovo vprašanje preseneti, pa je vsekakor dobro, da se ne odzovemo takoj in otroku povemo, da mu ta trenutek ne moremo odgovoriti. V smislu: Se bova s tvojo mamo oz. očetom pogovorila in ti poveva npr. ali smeš v soboto prespati pri sošolki.

Kaj se sme in kaj odsvetuje, na primer – kritika drugega starša in podobno ... ?

Otroku nikoli ne smemo kritizirati drugega starša, niti o njem neprimerno govoriti, ker gre za čustveno zlorabo. Če s partnerjem oz. otrokovim očetom oz. mamo nismo zadovoljni, je na mestu, da se pogovorimo z njim oz. z odraslo osebo. Kadar otroku izlivamo svoje stiske, ga s tem močno obremenimo. Otrok se bo čutil dolžnega čustveno skrbeti za nas in bo manj pozoren do sebe, kar bo razvidno v kasnejših letih. Prav tako se bo najverjetneje pri njem pojavila ambivalentnost. Hkrati se čuti dolžnega pomagati in hkrati jeznega, ker "mora" pomagati. V kasnejših letih se bo lahko počutil izkoriščenega s strani drugih ali pa bo alergičen, če bo kdo ob njem nemočen oziroma bo potreboval pomoč. Če ponazorim s konkretnim primerom. Mama, ki se počuti nemočno v odnosu s svojim partnerjem, izliva svojo stisko na otroka, to pa se potem lahko odslika v otrokovem odraslem partnerskem odnosu. Kadar bo žena malo potarnala, ga bo to lahko razbesnilo, saj mu nezavedno prebudi spomin na mamino pritoževanje. Jeze kot otrok mami ni mogel izraziti, jo pa sedaj zlije na ženo. Dovoljen je pogovor o občutkih, ki jih otrok doživlja v povezavi z drugim staršem, še posebno v primeru razvez. Otroka poslušamo in ovrednotimo njegova čutenja, ne govorimo pa o drugem staršu oz. ga ne sodimo.

Kako, torej postati dober 'team' pri vzgoji otroka? 

Najbolj pomembna je skrb za partnerski odnos. Namreč starševstvo se napaja iz partnerstva in če se lahko kot partnerja zaneseta drug na drugega, se nanj oz. nanjo obrneta po tolažbo, potem se bo to odrazilo tudi v starševstvu. Če pa je partnerski odnos zgrajen na krhkih temeljih, potem ju lahko močnejši sunek vetra nestrinjanja v starševstvu, ne samo zamaje, temveč včasih žal tudi podre. Če vidita, da partnerski odnos šepa, potem naj si poiščeta strokovno terapevtsko pomoč. Vse pogosteje prihajajo starši na terapijo in povedo, da se prepirajo zaradi otroka. Treba je vedeti, da otrok ni vzrok, temveč je vzgoja samo določen poligon za preigravanje čustev, simptom. Vzrok tiči drugje in je globlji. Drug drugemu ne moreta zaupati in se drug na drugega ne moreta zanesti, to pa izvira, kot rečeno, iz njunega otroštva. Prej ko bosta lahko ločila preteklost od sedanjosti, manj bo zapletov v partnerstvu in posledično v starševstvu. Zakaj je starševstvo tako naporno? Ker se prebudijo starševske otroške vsebine in če je bilo njemu ali njej kot otroku težko, če ni imel oziroma imela dobrega odnosa s svojimi starši, potem se bo to odrazilo na partnerstvu in posledično na starševstvu. Na kratko – s skrbjo za partnerski odnos. Tudi ko sta dva prišla skupaj, sta prišla drug zaradi drugega, šele potem so prišli otroci. Le-ti bodo prej ali slej odleteli iz gnezda in je treba poskrbeti za partnerski odnos. Obenem pa se zavedati, da s svojim zgledom otroku tlakujemo odrasle odnose.