Če imate ob misli na lastno mater ali očeta nelagodne občutke, če vas že dalj časa pred družinskim srečanjem skrbi, kako bo to potekalo, in če vam je neprijetno poklicati svojega starša, ker pričakujete, da boste po telefonskem klicu slabe volje, gre najbrž za toksičen odnos, ki se ga morate naučiti obvladovati. Dokler bomo verjeli v univerzalno materinsko ali očetovsko ljubezen – mit, ki ga naša kultura aktivno podpira – ne bomo videli prave moči, ki jih imajo nad nami naši starši. Res je, da je mama ena sama in kakršna koli že je, je naša. Ravno tako velja tudi za očeta. Ne moremo ju spreminjati, težko je prekiniti stike z enim ali drugim. Lahko pa spremenimo sebe in svoj odnos do njiju, kar bo lahko pomagalo izboljšati tako naše počutje in samozavest kot tudi vse ostale odnose v naših življenjih. 

S Tino Korošec, univ. dipl. socialno pedagoginjo ter izkustveno geštalt družinsko terapevtko in psihoterapevtko, smo se pogovarjali o tej temi in ji zastavili nekaj vprašanj, ki vam bodo lahko v pomoč pri prepoznavanju in reševanju toksičnih odnosov.

Kako prepoznati toksičen odnos?

Prav noben starš na tem svetu ni popoln in normalno je, da vsak starš kdaj pa kdaj naredi kaj, kar za njegovega otroka ni dobro. Človek ima slab dan ali nepremišljeno odreagira in posledično včasih zavpije na otroka, ga užali, z njim čustveno pomanipulira, ga neupravičeno pokritizira, ga prizadene s slabo izbrano šalo ali pikro pripombo ... Seveda otroka vsako tako dejanje prizadene, poniža ali ga celo fizično zaboli ... A kadar se taki dogodki zgodijo redko in so pospremljeni z opravičilom ali razlago s strani starša, ne bodo pustili hudih posledic na otroku (seveda ob predpostavki, da je odnos s strani staršev do otroka sicer spoštljiv). Taki odnosi so torej normalni odnosi, starši pa običajni starši, ki delajo napake, saj niso roboti. 

 V primeru, ko se starš do otroka večino časa obnaša grdo, nespoštljivo, nepotrpežljivo, celo nasilno ... pa lahko govorimo o škodljivih starših oz. t. i. toksičnih starših, ki bodo otrokom povzročili ogromno slabega. Take starše prepoznamo po tem, da se poslužujejo enega ali več naslednjih vedenj: 

- se nenehno osredotočajo na naše pomanjkljivosti, 

- nas kritizirajo, ponižujejo, 

- nas obremenjujejo s krivdo, 

- manipulirajo, 

- nam jemljejo pogum, 

- nas strašijo ali nadzirajo, 

- nas pretirano usmerjajo ali celo obremenjujejo z lastnimi težavami 

- ter nas silijo, da že kot otroci skrbimo za njih.

Med njih pa seveda spadajo tudi tisti starši, ki zlorabljajo alkohol ali druge droge (zaradi česar jim zmanjka pozornosti in časa za otroke), ter

- so agresivni, 

- težko kontrolirajo svoja čustva in čustvene izpade 

- in taki, ki so telesno nasilni nad svojimi otroki. 

Ter seveda tudi tisti, ki kršijo spolno nedotakljivost svojih otrok in jih spolno zlorabljajo. Ta vedenja, ki se v odnosu s toksičnimi starši lahko dogajajo v vsakem kontaktu ali tudi samo enkrat (npr. spolna zloraba), so za otroka skrajno škodljiva, saj prizadenejo jedro otrokove osebnosti, zaradi česar ta neredko začne dvomiti vase in v to, da je vreden ljubezni. Kar pa bo imelo v odraslosti za človeka neizogibno hude čustvene posledice, ki bodo tako ali drugače omejevale njegovo življenje: prioritetno na področju odnosov, a tudi na drugih področjih.

Problem toksičnih staršev je v tem, da v otroštvu take odnose zelo težko prepoznamo, saj smo kot otroci po navadi do staršev zelo zaščitniški: jih vidimo kot popolne in bi naredili vse, da tako sliko svojih staršev tudi ohranimo. To izhaja iz dejstva, da je za nas ta odnos življenjsko pomemben, saj je naše preživetje dobesedno odvisno od starševske skrbi in si ne moremo privoščiti, da bi jih »spregledali« že v otroštvu, saj bi to ogrozilo naš obstoj. Šele v najstniških letih in v odraslosti, ko začnemo vstopati v odnose z ljudmi izven družine in ko smo do določene mere že samostojni, počasi začenjamo prepoznavati razlike med počutjem v odnosu s starši in tistim v ostalih odnosih (kjer se neredko počutimo bolje) ter tako sčasoma ugotovimo, da nekaj v odnosu z našimi starši ne deluje čisto tako, kot bi moralo. Kasneje pa prepoznamo tudi, da določena dejanja, ki so jih ali jih še počnejo starši, ne delujejo v naše dobro ali so celo škodljiva. Po navadi pa se nam situacija dokončno razjasni šele v odraslosti in po tem, ko smo se odselili ali pa smo prišli v stik z nečem ali nekom (partnerjem, prijateljem, terapevtom ali tudi kakšno literaturo, člankom itd.), ki nam je glede našega odnosa s starši in tem, kako škodljivo se t. i. toksični starši obnašajo do nas, odprl oči. Po navadi je torej prepoznavanje toksičnih odnosov proces ozaveščanja, ki se zgodi postopoma in s pomočjo nekoga ali nečesa od zunaj.

Vsak toksičen odnos pa v grobem prepoznamo po tem, da se z osebo vsakič, ko smo z njo v interakciji (ali po tem), počutimo izredno slabo: 

- se počutimo izčrpani, izžeti, z občutkom, da so bile prestopljene naše meje, 

- da smo bili uporabljeni ali izrabljeni, 

- siljeni ali prisiljeni početi nekaj proti lastni volji ... 

Da nimamo pravice do svojih občutkov ali njihovega izražanja ter tudi, da nas je strah reakcije toksične osebe. Neredko imamo s toksičnimi ljudmi občutek, da nas nekdo manipulira, nas čustveno izsiljuje ali nam zbuja slabo vest. V takih odnosih pa so lahko tudi občutek nezadostnosti, ponižanja, sramu in zelo pogosto tudi zmedenost ... Slabih občutkov, ki jih v takih odnosih čutimo, je lahko še mnogo, saj so taki odnosi po navadi zelo intenzivni. A skupno vsem škodljivim odnosom je, da je počutje po zaključeni interakciji res slabo in da se po navadi zelo težko pomirimo. Hkrati pa se že vnaprej bojimo naslednje interakcije.

Kako se zaščititi v odnosu s toksičnim staršem?

Da se lahko v katerem koli škodljivem odnosu zaščitimo, moramo najprej prepoznati tak odnos kot škodljiv zase. Šele, ko prepoznavamo določene vzorce vedenja ali situacije kot škodljive, se lahko od njih ogradimo ali iz njih umaknemo.

V odnosu s t. i. toksičnim staršem je zato pomembno, da razumemo, kaj se v odnosu pravzaprav dogaja. Kdo počne kaj in kako se mi ob tem počutimo, pri čemer je zelo pomembno, da se rešimo občutka krivde. A enako pomembno je tudi, da v takih odnosih ohranimo fokus na sebi in lastnih občutkih, namesto da se ukvarjamo s staršem in njegovim vedenjem. Saj smo, dokler smo pretirano fokusirani na drugo osebo, v nevarnosti, da nas bodo njena vedenja potegnila v vrtinec občutkov in misli, ki nas bodo zmedla, in bomo začeli posledično dvomiti vase. Ko imamo fokus na sebi in ves čas interakcije s seboj preverjamo, kako se počutimo, si povečamo možnosti, da nam bo na tuje škodljivo vedenje uspelo odreagirati s »pravilno« reakcijo, in sicer tako, da nam bo uspelo vedenje ustaviti ali se iz situacije pravočasno odstraniti, če se bo nespoštljivo vedenje nadaljevalo.

Torej, namesto da razmišljamo o tem, kaj mama ali oče spet počne, zakaj to dela in kaj lahko še pričakujemo, raje razmišljajmo o tem, kako se mi počutimo ob tem, kar se dogaja, in ali nam je to, kar počne, okej ali ne. In v primeru, da ugotovimo, da se ne počutimo dobro, postavimo svojo mejo temu vedenju ter od nje nikakor ne odstopimo! Seveda še posebej s t. i. »toksičnimi« starši to ne bo šlo tako gladko, kot se morda sliši, in bomo morali biti zelo vztrajni in dosledni pri postavljanju lastnih meja. Saj so ti ljudje znani po tem, da meje dosledno prestopajo in ne upoštevajo tujih čustev. A to ne pomeni, da je treba obupati, temveč obratno, treba je vztrajati!

V praksi to pomeni, da začnemo z besedami, kot so recimo: »Prosim, da prenehaš s tem vedenjem, ker me boli, ko to govoriš.« in stopnjujemo do »Če ne boš nehala tega govoriti, se bom umaknil/-a.« ter nadaljujemo do »Resno mislim, če ne nehaš, grem takoj zdaj domov.« In da zares odidemo, če se vedenje ne preneha. Tu ne gre za grožnje ali izsiljevanje, ampak za varovanje samega sebe in svojega dobrega počutja, do katerega imamo vsi pravico. Saj si prav nihče od nas ne zasluži, da nam drugi govorijo ali počnejo stvari, ki so nespoštljive do nas! Tudi ali pa še posebej, če te prihajajo s strani naših staršev, ki bi morali biti naši zaščitniki, in ne tisti, ki nas prizadenejo.

Ko bomo na tak način postali varuhi svojih lastnih meja, bomo vsem ljudem, ne samo staršem, preprečili, da bi z nami na kakršen koli način ravnali nespoštljivo in s tem onemogočili, da bi prestopali naše meje in nas prizadeli. To pa nas bo odrešilo tudi slabih občutkov, saj bodo lahko obstajali samo še poskusi takega ravnanja, ne pa tudi dejanja, ker jih bomo pravočasno ustavili! 

Kako ravnati v primeru, ko za starša enostavno nikoli niste dovolj dobri?

Dejstvo je, da nikoli ne moremo nikogar spreminjati in malo verjetno je, da bomo lahko spremenili svoje starše. A dobra novica je ta, da lahko vedno spremenimo svojo reakcijo na njihovo vedenje. S tem pa lahko posledično vplivamo tudi na spremembo njihovega obnašanja. Zato je izredno pomemben del pri spremembah v toksičnih odnosih ta, da prepoznamo škodljivo vedenje in mu postavimo mejo. V primeru, da tega ne naredimo, se namreč škodljivo vedenje in negativna komunikacija nadaljujeta, mi pa smo znova in znova prizadeti. Nujno je torej, da negativno komunikacijo ali vedenje takoj zaustavimo npr. z besedami: »Draga mama, tega ne želim poslušati.« ali »Oče, prosim da se ne pogovarjaš tako z menoj, če ne bom takoj šel.« ali dejanji: »Ker se do mene nespoštljivo obnašaš, grem. In ko boš pripravljena na pogovor, se lahko vidiva.«. 

Tako bomo poskrbeli zase in se vsaj delno tudi zaščitili pred slabimi občutki, saj nam ne bo treba recimo poslušati kritiziranja, ki bo trajalo v nedogled, ali prenašati nespoštljivega vedenja. Hkrati pa bo namesto tega dejansko nastal prostor za drugačen, bolj spoštljiv pogovor. Vedno seveda obstaja verjetnost (sploh v toksičnih odnosih) da naše meje ne bodo upoštevane in da kljub poskusom postavljanja meja ne bo učinka, ampak bolje poskusiti in biti pozitivno presenečen, kot ne poskusiti in ostati v slabih odnosih in s slabimi občutki.

Kar pa se tiče stvari, ki si jih od staršev želimo (ali smo si jih želeli), pa jih nikoli ne dobimo, kot so npr. pohvale, odobritve, podpore ... Pa se je o tem smiselno poskušati s staršem pogovoriti. Mu povedati, česa bi si želeli, in biti pri tem čim bolj osebni (govoriti o sebi) ter konkretni (kaj točno si želimo): »Mama, zelo bi si želela, da bi me, ko nekaj dosežem, pohvalila.« ali »Oče, zelo bi mi bilo dragoceno, če bi šel z mano na podelitev priznanj.« Seveda obstaja verjetnost, da bomo kljub temu od staršev dobili negativen odziv, a če ne drugega, bomo po nekaj takih res iskreno izrečenih, a neupoštevanih željah (sploh če bodo te izrečene brez kritiziranja starša, češ tega nikoli nisem dobil od tebe), prišli do zelo pomembnega spoznanja: da naši starši preprosto nimajo kapacitete za to, da nas vidijo, podpirajo ali pohvalijo, in da morda na splošno niso sposobni biti naša opora in celo nimajo zmožnosti za izražanje čustev do nas. 

Ta spoznanja so seveda boleča, a nujna, če si želimo dati možnost za napredek. V vsakem odnosu, tudi v odnosu s svojimi starši, se moramo namreč sprijazniti z realnostjo, da od ljudi, naj bodo toksični ali ne, nekaterih stvari ne bomo nikoli dobili, saj morda preprosto nimajo kapacitete za to, da nam jih dajo. Če nekaj ne obstaja, tega pač ne moremo pričakovati od njih. Dejstvo pa je, da je vsak od nas v nekaterih sposobnostih in kapacitetah omejen in to je treba sprejeti.

Poleg tega pa, ko se enkrat sprijaznimo z dejstvom, da imamo toksične starše in da od njih nekaterih stvari kljub veliki želji ne moremo pričakovati, se za nas odprejo nove možnosti za bolj kakovostno življenje. Po eni strani, ker nehamo izgubljati energijo z iskanjem potrditve s strani staršev (ker se zavemo, da je ne moremo dobiti) in lahko začnemo početi stvari zaradi sebe in zase ... Po drugi strani pa tudi zato, ker lahko premaknemo fokus z drugih nase in začnemo graditi in spreminjati sebe, vključno s tem, da lahko drugim brez večjih zadržkov postavljamo meje, kar lahko pripelje do pozitivnih sprememb tudi v odnosu z drugimi ter povzroči spremembe vedenja pri drugih. V tem ležijo velika svoboda in velike možnosti za bolj kakovostno življenje in odnose.

In na kakšen način obrniti to sebi v prid?

Z vsako izkušnjo, ki jo v življenju doživimo (naj bo še tako boleča), imamo vedno na izbiro, da nanjo gledamo kot na tragedijo, ki se nam je zgodila (in ostanemo ujeti v vlogi žrtve), ali pa si jo interpretiramo kot lekcijo, iz katere se lahko nečesa naučimo, ter jo uporabimo kot gradnik, da postanemo močnejši. Če se bomo torej s toksičnimi starši soočili in se od njih, če ne bo šlo drugače, tudi ogradili, bomo že takoj začutili ponos nase in se bomo počutili bolje, kot če si bomo pustili, da imajo starši s svojim vedenjem nad nami večno kontrolo (tudi če samo tako, da se bomo večno skrivali pred njimi in se jim izmikali). Poleg tega pa, če se bomo z lekcijo toksičnih odnosov zares soočili in jo osvojili, bomo kasneje v življenju zagotovo hitreje prepoznali nezdrave odnose, jim pravočasno postavili mejo ter se od njih, če bo treba, umaknili. 

Kako pa lahko izstopimo iz začaranega kroga ter sebi in svoji družini omogočimo bolj kakovosten odnos in bolj zdrav odnos z lastnimi starši?

Kolikokrat ljudje rečejo: »Ne želim biti kot svoja mama ali oče.« in potem ne počnejo tiste ene stvari, ki se jim je zdela sporna, a na drugi stani počnejo popolnoma enako, samo na drugačen način, npr. Mama si reče: »Nikoli ne bom spregledala hčere, kot je mene moja mama!« a potem v silni skrbi, da bi hčeri dala vse, česar ni dobila sama, spregleda njene želje in potrebe ... Rezultat na koncu je torej enak! Hči je popolnoma spregledana v svojih čustvih in željah.

Če želimo torej sebi in svoji družini omogočiti kakovostne odnose, ki ne bodo obremenjeni s škodljivimi vzorci vedenja iz preteklosti, je nujno delo na sebi. Pri tem imam v mislih, da se soočimo s stvarmi, ki so za nas v odnosih boleče ali moteče: naj bodo to težave, ki jih imamo s starši, ali težave v partnerskem odnosu (saj so oboje med seboj zelo prepletene in vse vodijo do naših osnovnih ran, ki so nastale tekom našega odraščanja). Ko jih razkrijemo, jih je seveda treba tudi zaceliti, da nezavedno ne vplivajo naprej na naše odnose in jih spodkopavajo. A vse to se lahko zgodi samo skozi varen in zanesljiv, torej zdrav odnos. Včasih imamo srečo in je to lahko že naš partnerski, prijateljski ali kakšen drug pomemben odnos v našem življenju, ampak še najbolj zanesljivo od vsega je, da vstopimo v terapevtski odnos.  

Skozi odnos s psihoterapevtom, ki je prototip zdravega odnosa, lahko namreč na novo ovrednotimo svoje izkušnje iz preteklosti in tudi dobimo potrditev, da so naši občutki legitimni ter da so nekatera vedenja, ki so jih počeli ali jih še počnejo naši starši, ne samo napačna ampak tudi škodljiva za nas. Hkrati pa lahko tudi uvidimo, kako zaradi naših ran reagiramo v obstoječih odnosih ter jim tako nenamerno škodimo. Na ta način se naučimo ločevati »prav« od »narobe« ter si s pomočjo izkušnje odnosa s terapevtom narišemo nov zemljevid zdravih odnosov, po katerem se lahko ravnamo v svojem odraslem življenju. Ta pa vključuje tako postavljanje mej drugim kot spreminjanje lastnih vzorcev vedenja. Na tak način učinkovito prekinemo tudi začarani krog prenašanja nefunkcionalnih vzorcev vedenja iz generacije v generacijo, saj s tem, ko ozavestimo svoja nefunkcionalna obnašanja, ta lahko prenehamo ponavljati. 

Toksični starši po navadi tudi:

- Neprestano kritizirajo in povzročajo stresne situacije;

'Za mojo mamo nikoli ni nič dovolj dobro,' je stavek, ki ga v odnosu s toksično materjo večkrat izgovorite. Takšna mama ničesar ne odobrava in vedno storite kaj narobe ali premalo dobro, da bi vas pohvalila. Je perfekcionistka in tudi od vas zahteva popolnost po svojih merilih, ki pa je nikoli ne morete doseči. Ob takšni materi ste bili pogosto deležni kritik. Tudi če ste prejeli dobro oceno v šoli, je za vašo mamo nekaj manjkalo. Ob njej se nikoli niste počutili uspešno, ne glede na osebne dosežke. 

- Želijo nadzorovati vsak vaš korak 

Takšne mame imajo zelo močno osebnost in lastnosti pravega vodje. S tem, ko imajo občutek nadzora nad vsemi, pa si želijo nadzorovati tudi vas in vsak vaš korak v življenju ter tudi vaše vedenje, še posebej v javnosti. Konstantno vam dajejo navodila, kako bi morali ravnati in kako bi se morali obnašati, četudi ste že odrasla in samostojna oseba. 

- Mojstrsko valijo krivdo na druge in so mojstri manipulacije 

Starši, ki delujejo toksično v odnosu z otrokom, mojstrsko obračajo besede v svoj prid in vedno znajo zvaliti krivdo na druge. Za vse, kar se zgodi slabega, in za vse očitke, slabe odnose in prepire krivijo vas ali ostale. Postavljajo se v vlogo žrtve in v tej poziciji delujejo, dokler ne dosežejo svojega cilja. To pa je, da se jim opravičite in storite tisto, kar želijo, četudi delujete proti sebi ali niste bili popolnoma nič krivi za nastalo situacijo. Po pogovoru s takšnim staršem namreč čutite krivdo in imate slabo vest, dokler mu ne ustrežete. 

- Vas ponižujejo in preprečujejo vašo srečo

Čeprav se sliši precej kruto, obstajajo starši, ki sabotirajo srečo lastnih otrok. Zaradi svoje negotovosti bodo kritizirali vsak vaš korak in odločitev in tudi, kadar boste uspešni in boste srečni, vam v tem ne bodo dovolili uživati. Namesto tega bo mati na primer našla način, da poniža ali zmanjša vaš uspeh, zaradi česar se boste kljub dosežkom počutili slabo in nesposobno. Če se boste zoperstavili njenim komentarjem in se postavili zase, bo preprosto dejala, da se je zgolj šalila in da ste preobčutljivi ter nesposobni dojeti šalo ali sprejeti dobronamerno kritiko.

- Ne sprejemajo negativnih čustev ali pa jih onemogočajo 

Če boste iskreno povedali, da vas moti njeno vedenje ali njen odnos do vas, vas bo dodatno napadla in kritizirala vaše besede. Pred takšno mamo morate namreč kritike ali negativne komentarje vedno zadržati zase, saj ne dopušča, da bi se z njo iskreno pogovorili. Še posebej zanjo ni dopustna kakršna koli jeza ali užaljenost z vaše strani, saj morate konstantno poveličevati vse njeno delo in početje, medtem ko v resnici deluje egoistično in sama zanemarja vaše osebne dosežke in uspehe. 

- So pasivno agresivne in vas v pogovoru podcenjujejo 

Pasivna agresivnost je stanje, ko je človek neverbalno ali prikrito agresiven. Takšna toksična mama vam ne bo odkrito povedala, da jo karkoli moti ali pa se z vami iskreno pogovorila o težavi. Ravno nasprotno, sploh vam ne bo pokazala, da je užaljena ali jezna, temveč se vam bo maščevala ob prvi priložnosti na drugačen, bolj pretkan način. Recimo, tik pred zdajci bo odpovedala nekaj, kar je bilo vam osebno izjemno pomembno, zamudila bo na pomemben dogodek ali pa se bo do vas obnašala popolnoma ignorantsko, ne da bi vam iskreno povedala o razlogu. Pogosto so toksične mame čustveno otopele in ne znajo izražati svojih čustev, se o njih pogovarjati.

- Kaznujejo s tišino

Ko se oseba z nami ne pogovarja ali pa ne odgovarja na naša vprašanje, je to izraz prezira. Celo odrasli to vidijo kot zelo boleče in ponižujoče, ko gre za otroke, pa jih takšno obnašanje lahko uniči, še posebej, če prihaja s strani staršev. "Tišina ima v sebi nekaj aristokratskega. Mnogi pravijo, da se pri njih ne kriči, da pri njih ne letijo krožniki tako kot pri sosedu. Ampak v ozadju je destruktivnost. Otroku ali partnerju s tišino sporočamo 'tebe zame ni'," je za naš portal razložil psihiater Željko Čurić.

- Ne spoštujejo vaše zasebnosti in postavljenih meja

Toksične mame ne poznajo meja in zasebnosti. Zaradi želje po konstantnem nadzoru se znajo vesti tudi zelo neprimerno, še posebej, ko niste več otrok, temveč samostojna, odrasla oseba. To se lahko kaže tudi tako, da vstopi v vašo spalnico, kjer spite s partnerjem, ne da potrkajo. Ravno tako vdrejo tudi v kopalnico, brez slabe vesti odpirajo vaše omare in predale in celo berejo vašo pošto, sporočila ipd. Takšna mama nima nobenih predsodkov o tem, kaj je primerno za javnost ali ne in bo vaše zasebne reči delila s svojimi prijatelji, šefom, sodelavci. Mama, ki ignorira vaše prošnje po zasebnosti, je toksična mama s pomanjkanjem spoštovanja. 

Še nekaj znakov toksičnih mater:

- čustveno so nedostopne,
- ne dajejo vam pozornosti in topline, medtem ko so do ostalih izjemno ljubeče in pozorne, kar vam daje občutek manjvrednosti,
- ni jim mar za vaša čustva in vaše počutje (otroci toksičnih mater so pogosto negotovi in nesamozavestni),
- toksične mame so osredotočene predvsem nase.

Zakaj so nekatere mame toksične?

Odnos z mamo je eden najpomembnejših odnosov na svetu. Deluje namreč na vse ostale odnose, ki jih imamo v življenju. In včasih se zgodi, da nadaljujemo krog toksičnosti in če sami nismo imeli ljubeče, pozorne in skrbne mame, enako ravnamo s svojim otrokom, ker preprosto ne znamo drugače in ne poznamo iskrene komunikacije, odprtega pogovora in ljubeče, materinske topline. Vse to nam je tuje in potem delujemo po vzorcih, ki jih poznamo, četudi vemo, da so napačni. Podobno je lahko tudi v odnosu z očetom.

Kot otroci verjamemo, da so vse družine podobne naši in spoznanje, da so druge družine lahko zelo drugačne, pride šele kasneje. Če ste odraščali ob toksični mami ali sami prepoznavate znake toksičnosti v svojem odnosu do otroka, potem je najboljše, da pravočasno ukrepate in prekinete krog toksičnosti, ki lahko vpliva tudi na nadaljnje odnose, partnersko zvezo ter tudi vse bodoče potomce. Bodite tisti, ki izstopi iz začaranega kroga in se nauči predelati odnose, pozdraviti rane in začeti graditi nove, zdrave odnose s svojim otrokom in bližnjimi. Poiščite strokovno pomoč, pogovor, usmeritve ali nasvete, kako se lotiti samega procesa, in začnite graditi na sebi. Ko se boste naučili komuniciranja, iskrenega pogovora in postavljanja meja ter distance v toksičnih odnosih, boste spremenili tudi svoj odnos z materjo in otroki. To pa bo vplivalo tudi na celotno vaše življenje, zdravje in počutje. 

Vir: Graphistik.com