Življenje mine hitro in vse, kar nas obdaja je miniljivo. Dokler smo na svetu se držimo pravil, odlašamo in prestavljamo datume za druženja, izlete in zabave, varčujemo, shranjujemo dragocenosti in najlepše obleke zapiramo v omare. 

Spodnje pismo pa nas opominja, da je življenje zgolj eno samo in da je vsak nov dan dragoceno darilo. Da bi morali več uživati in opazovati lepe reči ter manj poudarka dajati nepomembnim malenkostim. Da bi se morali manj jeziti in več smejati. Obleči tisto najlepšo obleko, ki jo čuvamo za posebne priložnosti in večerjo postreči v najdragocenejšem porcelanu. 

Ja, tako je zapisala modra babica ...

Draga Berta,

Več berem in manj pogosto brišem prah. 

Sedim v dvorišču in občudujem razgled, medtem ko me plevel na vrtu pri tem več ne zmoti. Več časa preživljam s svojo družino in bližnjimi ter manj delam. Kadar je le mogoče, se trudim, da bi bilo življenje odraz prijetnih izkušenj in trenutkov, ne pa zgolj preizkušanja zmogljivosti človeka. 

Zdaj se trudim prepoznati te trenutke in jih ceniti.

Ne varčujem več – uporabljam celo tisti kitajski porcelan in kristal, ki sem ju vsa ta leta skrbno čuvala v vitrini zgolj za posebne priložnosti. 

Svoj najboljši suknjič oblečem za na tržnico. Moje prepričanje je namreč, da če sem videti uspešno, potem lahko tudi zapravim 28 eurov za tisto majhno vrečico z živili. Svojega najljubšega parfuma več ne čuvam za posebne zabave in priložnosti, temveč ga nanašam tudi, kadar se odpravim zgolj v trgovino ali na banko.

'Nekega dne' in 'kmalu' so besede, ki izgubljajo pomen v mojem besedišču. Če je vredno, da nekaj vidim, slišim ali naredim, želim to videti, slišati in storiti v tem trenutku. 

Ne vem sicer, kaj bi ostali naredili, če bi se zavedali, da jih jutri več ne bo. 

Življenje namreč jemljemo za precej samoumevno. Mislim pa, da bi poklicali člane svoje dužine in nekaj bližjih prijateljev. Mogoče bi poklicali celo nekaj bivših prijateljev, da bi se jim opravičili in podrli ograje prepirov iz preteklosti? 

Predstavljam si jih, kako odhajajo ob večerih v fine kitajske restavracije ali na kakšna druga mesta, kjer uživajo v hrani, ki jo imajo radi. Ne vem – samo ugibam. 

Vse tiste malenkosti, ki jih nisem uspela dokončati, bi me razjezile, če bi vedela, da so mi ure štete. Bila bi jezna, ker nisem napisala vseh pisem, ki sem jih želela napisati te dni. Bilo bi mi žal, ker nisem svojemu možu in staršem dovolj pogosto govorila, kako zelo jih imam rada. 

Močno si prizadevam, da ne bi več varćevala, da se ne bi zadrževala in niti odlašala z rečmi, ki bi na kakršen koli način vnesle smeh v moje življenje. In vsakega jutra, ko odprem oči, sama sebe prepričam, da je to nekaj posebnega. Vsak nov dan, minuta - vsak dih je darilo.

Mogoče je življenje samo postalo precej drugačna pesem od tiste, ki smo si jo nekoč predstavljali. Vendar, dokler smo tu, lahko še vedno plešemo.