Nato pa sem dobila v naročje ves svoj svet in dojela, da sploh nisem vedela, kaj je smisel vsega, dokler se nisem zazrla v dvoje prečudovitih, komaj rojenih oči. Spraševala sem se, ali je sploh možno nekoga imeti tako zelo rad. In prav zares sem mislila, da ni. Dokler nisi dobil še malega bratca, ki je v istem trenutku, ko sem ga spoznala, ravno tako v hipu osvojil moje srce.

In za vaju, ljubezni moji, pišem naslednje besede. 

Ljubila sem vaju v trenutkih nemoči in žalosti, ko nisem vedela, zakaj neutolažljivo jočeta. Ljubila sem vaju, ko so me bolele prsi, ko sem se trgala od bolečin zaradi krčenja maternice, ko sem nemočno razmišljala, ali bom zmogla, ali mi bo šlo. Polagala sem vaju na svoje prsi, da bi umirila vaju in sebe. 

Neštetokrat sva zaspala tako, drug ob drugem. Kot polhek v drevesno luknjo si se skril v moj objem, se pritajil in nežno dihal ter se počutil varnega v mojem naročju. Jaz pa sem bila pomirjena, ker je ves moj svet spal v mojih dlaneh, ob mojem telesu. Najprej eden, nato še drugi. Nikdar vaju nisem odlagala v posteljico, če sta pri tem jokala. Kljub vsem dobronamernim nasvetom, da se ne bom na ta način nikoli naspala, sem vaju vedno imela ob sebi, če sta bila zaradi tega pomirjena. Kajti ko sta se vidva počutila dobro in varno, je bilo lepo tudi meni.

Nato sta rasla, napredovala. Naredila prve korake, izrekla prve besede. Ljubila sem vaju ob vsakem vajinem koraku, vsaki novi besedi. Ob nerganju, kreganju, pa tudi izpovedih ljubezni. Nežno sem pobožala ranico na kolenu, ki sta si jo tu in tam pridobila s tekanjem po vrtu ali dvorišču. Popihala sem jo in vaju objela, vidva pa sta verjela, da imam nadnaravno materinsko moč, s katero sem vaju lahko vedno ozdravila. Ko bi le to verjela vse svoje življenje, ko bi le vsak moj dotik in objem na vaju vedno vplival zdravilno. Če ga bosta potrebovala, bom za vaju vedno tu.

Ljubila sem vaju tudi v trenutkih, ko sta se po tiho ali hihitavo priplazila v najino veliko posteljo in mi zašepetala, da ne moreta spati, da sta imela grde sanje in da vama bo pomagalo edinole spanje pri nama z očijem. Oba sva vaju stisnila in vama vedno dovolila zaspati na najvarnejšem mestu, kar jih je – čisto na sredini, med nama in najino neskončno ljubeznijo. In vidva sta se pritajila, globoko zavzdihnila, oči pa vaju je vprašal: "Se imamo radi?" Vidva pa sta zaklicala: "Jaaaa ..." In tako smo zaspali, ljubeče, drug ob drugem. Tu in tam sem čutila kakšno brco v rebra, pritisk ročice na lice, dreganje v hrbet ... pa vendar niti enega samega trenutka ne bi zamenjala za mir in samoto. Četudi je bilo treba zjutraj v službo, četudi je bil naslednji dan na vrsti pomemben sestanek, so bile noči, ko smo se tako štirje na eni postelji stikali drug ob drugem, neprecenljive.

Tudi kadar sta porisala vse stene našega doma, polepila mize in organizirala koncert s kuhinjskimi lonci in posodami, sem vaju ljubila in občudovala in nikdar se nisem zaradi tega jezila, ker sem vedela, da bodo madeži na pohištvu in stenah zbledeli, vajino veselje in prepričanje, da sta nam polepšala dom, pa nikdar ne. Spodbujala sem vajine kreativne ideje in kaj kmalu so bile vse stene in vrata našega doma polepljeni s krasnimi risbami, slikami in umetninami. Vem, da so gostje vedno malce čudno pogledali naše pisane stene, sama pa sem jih s ponosom kazala, ker sta jih ustvarila vidva, moje sonce in moje nebo. 

Kdor ni izkusil čiste brezpogojne ljubezni otroka, ne more soditi o tem, kako velika in veličastna je in koliko žrtvovanj in odrekanj je vredna. Prioritete se z otrokom spremenijo, nič več ni tako, kot je bilo. Želje in cilji se prilagodijo, določene neumne malenkosti, zaradi katerih nas je nekoč skrbelo, postanejo nesmiselne. Četudi se kdaj zdi naporno, težko, garaško – skrb za otroka, neprestana odgovornost, žrtvovanje, odrekanje – je na drugi strani toliko topline, ljubezni, nežnosti, objemov in občutka pripadnosti, da obžalovanje ne obstaja. Kdor nima otroka, ne more razumeti tega odnosa. 

Tudi ko bodo v obdobju vajinega odraščanja vsi drugi pomembnejši od mene in si bosta želela, da bi vaju končno pustila pri miru, bom še vedno tu. Še naprej vaju bom srčno in brezpogojno ljubila. Odpustila bom vsak vajin trenutek jeze, vse morebitne težke besede in umikanje. Poskusila vama bom omogočiti prostor in samostojnost v tem svetu. Podpirala vaju bom, da bosta vedno iskala in tudi našla košček neba pod tem soncem. V sebi pa bom upala in komaj čakala, da bosta vedno znova našla pot domov, v svoje varno gnezdo, kjer se bomo imeli radi, kjer vaju bova z očijem z razprtimi rokami pričakala, vaju močno objela in poslušala pripovedovanja o svetu tam zunaj. Že zdaj me je strah obdobja, ko se bosta osamosvajala, iskala svojo pot in prijatelje ter si ustvarjala svoje lastno življenje. Več ko bo tega zunanjega sveta, manj bo v njem mene, se bojim. Ampak vsak dan se trudim, da bi vama dala razlog, da me ne odrineta iz njega. Da bi vama dala ljubezen, spoštovanje, razumevanje, sprejemanje in predvsem toplino, ki jo bosta vedno nosila s seboj v srcu. Da vama bo ob besedi 'mama' zaigralo srce, ker se bosta spomnila na vse trenutke nežnosti in predanosti, ki vama jih dajem. In da bosta še naprej negovala to našo vez, ljubezen, ki ne postavlja niti pogojev niti vprašanj. 

Pripovedujeta mi o sanjah, ki bi jih rada dosegla. Iz astronavta si se prelevil v znanstvenika, ki bi rad imel svoj podzemni laboratorij. Tvoj mlajši brat si želi biti smetar in uspešen poklicni košarkar, tako kot Luka Dončić. In verjamem, da vama bo obema uspelo ravno tisto, česar si bosta želela, če bosta le delala v tej smeri in se trudila. Midva z očijem vama bova stala ob strani ne glede na vajine cilje in želje, vaju podpirala in navijala za vaju, ker se zavedava, da sta edinstvena, vsak zase posebna in da imata kljub dejstvu, da sta brata in sta si tako zelo podobna, hkrati izjemno različne lastnosti in posledično želje. In prav je tako. Ostanita zvesta sebi in svojemu srcu. Moje srce pa bo vedno polno ljubezni do vaju, ne glede na vajino starost, življenjsko pot ali mejnike, ki jih bosta dosegala v življenju. 

Vajina mami.