Čeprav večina staršev javno zanika, da bi jim bil en otrok bolj všeč kot drug oziroma da bi bili nekoliko bolj naklonjeni enemu, pa je resnica, da ima večina staršev globoko v sebi najljubšega otroka – vsaj tako kažejo raziskave. Študija iz leta 2005, objavljena v znanstveni reviji Journal of Family Psychology, je vključevala 384 družin, v katerih so se otroci staršem rodili v razmaku štirih let. Ugotovili so, da kar 74 odstotkov mater in 70 odstotkov očetov prednostno obravnava enega otroka. 

Večina staršev se trudi zagotavljati enako mero ljubezni, naklonjenosti in skrbi vsem svojim otrokom. A to ne pomeni, da med njimi ni tudi takšnih, ki svoje otroke odkrito favorizirajo, kar pa ima lahko kvarne posledice na otroka, ki ostaja v ozadju. Favoriziranje se lahko kaže na različne načine: več časa, preživetega z enim otrokom, več naklonjenosti in privilegijev ter manj omejevanja in discipliniranja. Kljub temu pa so nekateri primeri povečane pozornosti nujni. Starši v določenem obdobju več pozornosti namenjajo novorojenemu otroku kot starejšemu sorojencu. Enako velja za primer, ko en otrok zboli in zahteva več pozornosti in nege. To je normalno in v takšnih situacijah se starši običajno tudi pogovorijo z otrokom, da bratec ali sestrica zahteva nekoliko več časa. Na ta način izravnajo oziroma ublažijo negativne posledice začasnega pomanjkanja pozornosti.

Obstajajo pa razlogi za favoriziranje, ki bi jih večina ocenila za nepravične, vendar v določeni meri vseeno obstajajo. Nekateri starši se počutijo bližje otroku istega spola – nekatere mame se denimo bolje ujamejo s hčerko kot sinom. Seveda ni pravila, lahko je ravno obratno, sploh če med staršema zeva praznina in si tako vsak od njiju najde čustveno uteho v enem od otrok. V patriarhalnih družinah starši dajejo prednost sinovom kot hčerkam. Pogosto je tudi, da otrokova osebnost in vedenje vplivata na to, kako starši ravnajo z njim. Starši so običajno bolj naklonjeni otroku, ki je manj problematičen. Favoriziranje je tudi bolj verjetno, kadar so starši pod velikim stresom, saj v takšnih primerih težje zanikajo in zavirajo svoje resnične občutke ter nadzorujejo, kako se vedejo do otrok. Evolucijski teoretiki trdijo, da bodo starši, ki se znajdejo v finančnih težavah, bolj naklonjeni otroku, ki ima največ možnosti za uspeh. 

Žal pa obstajajo tudi negativne posledice favoriziranja otrok, ki se kažejo predvsem v večji možnosti za razvoj depresije, agresivnejšem vedenju, nizki samozavesti in slabši akademski uspešnosti. V takšnih primerih zelo pogosto nastane tudi konflikt med sorojencema, ki se lahko nadaljuje tudi v odraslost. Takšni otroci ne razvijejo povezanosti in bližine in so lahko kasneje v življenju v nenehnih sporih ali pa so enostavno odtujeni in ne želijo stikov. Še huje je, če starši nadaljujejo s svojim favoriziranjem tudi med odraščanjem otrok oziroma puberteto, saj s tem še dodatno utrjujejo razdiralno družinsko dinamiko (slabe občutke, zavrženost, zavrnjenost, zamere med sorojenci). Tudi ko otroci odrastejo, seveda ne pozabijo na razlike, ki so jih bili deležni s strani staršev, zato imajo z njimi pogosteje hladne odnose, manj pogostejše stike ali celo družinske konflikte. V takšnih družinah ni redko, da starši še vedno dajejo prednost otroku, ki živi bližje, deli iste vrednote in jim daje čustveno ali finančno podporo. 

Vsak starš si želi, da bi vzgajal pravično, a četudi se mnogi zaobljubijo, da bodo s svojimi otroki ravnali povsem enakovredno, kmalu ugotovijo, da to ni vedno mogoče. Vsak otrok je drugačen, starši pa se morajo na njihove edinstvene značilnosti odzivati, zato je nekaj normalnega, da lahko z enim otrokom začutijo več povezanosti kot z drugim. Najboljše, kar lahko storijo starši, je, da se trudijo biti čim bolj pravični do vseh – tako v čustvenem smislu kot tudi pri vzgojnih prijemih. 

Vir: PsychologyToday