Pred neprijetnimi čustvi mnogokrat radi bežimo in si jih ne dovolimo čutiti. In kot odrasli predstavljamo zgled, zato se moramo najprej sami naučiti soočati z jezo, da jo bodo na konstruktiven način lahko izražali tudi naši otroci. O tem smo se pogovarjali tudi z vzgojiteljico za zgodnjo obravnavo Petro Strmšek. 

Kakšno čustvo je jeza in kdaj se pojavi?

Jeza je največkrat intenzivno čustvo z velikim potencialom moči. Omogoča nam, da lahko preidemo na višjo stopnjo aktivnosti in odzivnosti. Njena vloga je, da zaščiti nas in našo suverenost. Ima potencial, da nam pomaga postaviti meje, nas opolnomoči in sprosti. Pogosto je prisotna, ko ocenimo, da nekdo ogroža naše vrednote, se počutimo, kot da naše potrebe niso zadovoljene, ali je nekdo prestopil naše meje. Jeza se večkrat pojavi tudi kot sekundarno čustvo, kot neka obramba pred čustvi, ki so za nas bolj boleča oz. jih težje izrazimo, na primer strah, krivda, sram, žalost, ljubosumje ... 

Kako lahko pomirimo ali ustrezno uravnovesimo otrokovo jezo?

Skozi samo prakso dela z otroki in spremljanje različnih vsebin Lise Dion ter drugih strokovnjakov spoznavam, da v resnici ni bistveno, da smo prvenstveno mirni, ko se soočamo z otrokovimi intenzivnimi čustvi. Prav tako ni cilj, da je umirjen otrok. Ideja, da je umirjenost živčnega sistema njegovo idealno stanje, namreč lahko povzroči, da od otroka pričakujemo nekaj kar v določenem trenutku ne zmore, obenem pa lahko vpliva na to, da odrasli nismo v stiku s svojimi avtentičnimi čustvi, ki se lahko sprožijo ob otrokovih. 

Otrok tako zazna neskladje med tem, kar mu povemo, in tem, kar mu sporoča naše telo. To mu ne predstavlja varnosti za to, da bi si dovolil občutiti svoja čustva in bi jih lahko zares izrazil na bolj konstruktiven način. Večkrat pa lahko povzroči le še stopnjevanje njegovega načina vedenja. 

Ob pojavu otrokovih intenzivnih čustev so ključni trenutki našega zavedanja in povezanosti s sabo, saj nam to pomaga pri tem, da lažje delujemo iz našega notranjega stebra moči in s tem podpremo otroka. Kljub temu, da se morda tudi v nas pojavi jeza, smo lahko povezani s sabo, če si najprej čutenje občutkov v sebi zares dovolimo. 

Morda ob tem moramo nekajkrat globoko vdihniti in izdihniti, stresti telo oziroma se po potrebi izraziti na način, ki je v tistem trenutku najbolj smiseln. S tem smo otroku pomemben zgled, pokažemo mu, da so čustva dovoljena, da je varno biti v sebi, čutiti in pokažemo mu načine, kako si pomagati. 

Ker pa to predstavlja veliko poguma in ranljivosti, je ob tem pomembno, da smo do sebe sočutni tudi, kadar nam vse to ne uspe tako, kot bi si želeli, saj smo tudi odrasli na poti rasti in učenja. Ko smo v stiku s sabo, lahko tudi bolj intuitivno zaznamo, kaj v tistem trenutku potrebuje otrok. To pa je odvisno od samega otroka, njegove razvojne stopnje, situacije, izkušenj ... 

Lahko otrokom pri spoprijemanju z intenzivnejšimi čustvi morda pomagajo kakšne konkretne dejavnosti?  

Prav tako je smiselno prakticiranje različnih aktivnostih sproščanja in izražanja, ki jih lahko otrok uporabi tudi ob pojavu intenzivnejših čustev, na primer boksanje boksarske vreče, igranje na boben, uporaba glasu, čečkanje, tresenje telesa, različne tehnike dihanja, mečkanje plastelina ali podobnih materialov itn. Otrokova čustva lahko tudi zrcalimo, saj jih tako lažje spoznava in sprejema tudi sam. Ko se želimo z otrokom pogovoriti, pa je to smiselno, ko intenziteta občutkov popusti in nas zmore slišati. 

Zakaj ni dobro samo potlačiti neprijetnih čustev, kot je na primer jeza? Zakaj je pomembno, da otroku omogočimo ustrezno izražanje lastnih občutkov?

 V knjigi Ko telo reče ne, avtorja Gaborja Matéja, beremo, da se lahko jeza izraža tudi kot bes, torej neko neuravnano pozunanjanje jeze ali pa njeno zatiranje, oboje pa predstavlja strah pred pristno izkušnjo jeze. Po besedah avtorja jeza tako ni zares fiziološko doživeta in lahko iz tega izhaja tudi bolezen. Seveda pa zdrav stik z jezo in drugimi čustvi podpira tudi pristen stik otroka s sabo in ljudmi okoli njega. 

Pri tem je ključna podpora varnega in ljubečega socialnega okolja, ki otroku ob sprejemanju njegovih raznolikih čustev pomaga sprejemati sebe. Ko si otrok ob podpori dovoli čutiti tako prijetna kot manj prijetna čustva ter jih izraziti, to pomembno vpliva na njegov občutek celovitosti in pripomore k razvoju njegove pozitivne samopodobe. 

Kaj storiti v primeru, če je otrok konflikten, agresiven, se pogosto pretepa s sovrstniki, ima težave z odnosi, avtoriteto ... Kako mu lahko pomagamo, da se bo lažje vklopil v okolico?

Pomembna sta podpora in sodelovanje različnih elementov otrokovega socialnega okolja. Treba je opolnomočiti otroka, vrstniško skupino, v kateri deluje, in tudi odrasle, ki so vključeni v njegov razvoj. 

Ključno je vključiti znanje in izkušnje s področja čustvenega opismenjevanja. Med drugim vključevanje različnih čutnih in senzornih dejavnosti, ki bodo otroku pomagale, da začuti sebe, svoje telo, dejavnosti spoznavanja sebe in krepljenja pozitivne samopodobe, tudi pridobivanje osnovnega znanja o čustvih, raziskovanje in občutenje lastnih čustev, ozaveščanje vpliva čustev na vedenje, spoznavanje in prakticiranje načinov izražanja in sproščanja čustev (tudi podpora pri njihovi regulaciji) ter nenazadnje pridobivanje praktičnega znanja in izkušenj za kakovostno delovanje v medosebnih odnosih (vključno z aktivnostmi za povezovanje vrstniške skupine).

Pomembno je opazovati otrokov način spoprijemanja z neprijetnimi čustvi, vedenje v situacijah, ko čuti napetost, in prepoznavanje stresnih dejavnikov ob tem. Glede na to, je na mestu po zmožnostih prilagoditi okolje, ki lahko vpliva na zmanjšanje stresa oziroma druge vrste napetosti pri otroku, na primer omogočiti kotiček za sproščanje, kjer bo lahko svojo energijo usmeril v nekaj konstruktivnega, tudi kreativnega – igral se bo lahko s peskom, trgal časopisni papir, boksal blazino, ustvarjal z glino ... V veliko pomoč je lahko tudi igralna terapija. 

Bistveno je ustvariti okolje, ki bo za otroka varno, predvidljivo in sprejemajoče, okolje, v katerem delujejo odrasle osebe, ki si dovolijo biti ranljive, so otrokov zgled v čustvovanju in čutenju vsega lepega in tudi težkega v sebi (tudi tistega, kar jim sproži otrokovo vedenje), ki si za otroka zmorejo vzeti čas, mu posvetiti pristno pozornost in dati ljubezen.