Pomembno se mi zdi, da smo z otrokom iskreni in ga ne izvzemamo iz realnosti. Otrok je kompetenten in čuti. Čuti z nami. Če ne ve, kaj se dogaja, fantazira. Največkrat pa na žalost hitro zaključi, da je on glavni krivec. Na primer: lahko zaključi, da se je prevečkrat dotikal maminega trebuščka, zato je otrok umrl. Ali da je bil jezen na mamico, ker je večkrat opazovala trebušček in je otrok umrl.
Kakor koli, ozračje doma se spremeni in otrok to občuti. Mamica nima več velikega trebuha, joka, očka jo tolaži ipd. Če se pred njim skrivajo zadeve, ima lahko hitro opravka z občutjem krivde in sramu, kot da on ni dovolj pomemben član družine ali pa je »slaba oseba« in ni več deležen/vreden pozornosti.

Ko se pogovarjamo z otroki, je dobro, da ne izgubimo nadzora in bruhnemo v jok (tukaj imam predvsem v mislih silovite izbruhe). Jokati z njim je v redu, saj se tako otrok uči, da se ne sramujemo lastnih čustev in jih tako tudi on laže izrazi. Ko pa jočemo tako, da nas potem otrok tolaži, ni v redu (potem se otrok spreobrne v čustvenega partnerja, gre za zlorabo otroka).
Dobro je, da z otrokom govorimo čim prej po novici, ko smo (dovolj) pomirjeni in umirjeni. Poiščimo dober trenutek, tako za otroka kot za odraslo osebo. Najbolje je, da za tragično novico povesta oba starša. Glede na otrokovo starost otroku pojasnimo, kaj se je zgodilo. Govorimo dejstva in ne gremo v podrobnosti. Na primer: Otročiček je močno bolan, njegov srček ne bije več. Umrl je. Raje govorimo v kratkih stavkih ter počakamo na otrokova vprašanja. Potrudimo se odgovoriti na njegova vprašanja, če pa nečesa ne vemo, mu to tudi povemo.
Dobro je, da z otrokom organiziramo in ga udeležimo v obred: npr. skupaj prižgemo svečko in se poslovimo od otročička. Dovolimo mu, da izrazi svoja čustva (npr. nariše risbico), lahko ga tudi vprašamo, če želi risbico dati otročičku. Poslušajmo ga: njegove misli, občutja in želje, ter smo ob njem.

Če so starši preveč prizadeti (npr. imajo izbruhe jeze, se soočajo s hudo depresijo, poskušajo narediti samomor …) je mogoče bolje, da gre otrok na počitnice oziroma v varstvo k sorodnikom/zanj pomembni drugi osebi za nekaj časa. Dobro je, da si družina prizna »težka« čustva (jezo, žalost, strah …) in ne beži stran od njih (jih skuša prikriti z alkoholom, drogami …), saj tako otrok vidi, da družina sprejema čustva in jih posledično tudi otrok laže izrazi in predela. V kolikor otrok obiskuje vrtec ali šolo, je dobro o situaciji seznaniti tudi svetovalno delavko šole ali vrtca, učiteljico ali vzgojiteljico, da se lahko z otrokom oziroma v razredu pogovori o žalovanju.
Nekaj nasvetov:
- Otroku ne prepovedujemo izražanja občutij: npr. ne govorimo mu, naj ne joka, naj bo pogumen, naj naredi to za nas, da ni dobro, da se jezi ... Tako otroku zavedno ali nezavedno prepovedujemo določena občutja, zato jih otrok potlači in/ali skriva, ne izrazi.
- Otroku ne govorimo, da je otročiček v trebuhu zaspal, saj ga bo tako strah, da bo sam umrl, ko bo odšel spat.
- Otroku ne govorimo, da je otročiček daleč, stran od nas, ker ga bo potem čakal in se spraševal, kdaj se vrne.
Komentarji (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV