Otroci, ki imajo prostor za raziskovanje, učenje iz lastnih napak in razvijanje samozavesti, bodo v odrasli dobi bolj odgovorni, čustveno stabilnejši in pripravljeni na izzive, ki jih prinaša življenje.

Nevrotično starševstvo pomeni prekomerno skrb, nenehno kontrolo in pretiran strah pred napakami v vzgoji. Takšni starši pogosto doživljajo visoko stopnjo anksioznosti, saj jih skrbi vsak vidik otrokovega razvoja, uspeha in varnosti. Namesto da bi otroku omogočili samostojnost in učenje skozi lastne izkušnje, pogosto prevzamejo preveč odgovornosti in posegajo v vsakodnevne situacije, ki bi jih otrok lahko rešil sam.

Kako ga prepoznamo?

Pretiran strah pred nevarnostmi: starši so nenehno obremenjeni z varnostjo otroka in preprečujejo vsakršno tveganje, četudi gre za normalen del razvoja.

Perfekcionizem: otrok mora izpolnjevati visoka pričakovanja, starši pa se bojijo, da vsaka napaka pomeni neuspeh.

Nenehno vmešavanje: starši urejajo otrokove konflikte, delajo naloge namesto njega in se vmešavajo v vsak vidik njegovega življenja.

Težave z zaupanjem: starši niso zmožni zaupati otrokovim odločitvam, kar vodi v nenehno preverjanje in dvome.

Povečana anksioznost in stres: takšni starši pogosto doživljajo kronični stres in tesnobo, ki jo prenašajo tudi na otroka.

Čeprav so nevrotični starši prepričani, da delajo najboljše za otroka, pa v resnici negativno vplivajo na otrokovo samopodobo in samostojnost. Otroci se pogosto soočajo s povečano anksioznostjo in strahom pred neuspehi, težje sprejemajo odločitve in se pretirano zanašajo na starše (ali druge) pri vsakodnevnih nalogah. Zaradi pomanjkanja izkušenj v socialnih situacijah imajo pogosteje težave pri navezovanju stikov in oblikovanju zdravih odnosov. 

Kako preseči nevrotično starševstvo

Premagovanje nevrotičnega starševstva zahteva zavestno prizadevanje za vzpostavitev bolj zdravega odnosa z otrokom in lastnimi starševskimi občutki. Pomembno je, da starši začnejo z gradnjo zaupanja v otrokove sposobnosti in mu dovolijo, da se skozi lastne izkušnje uči in razvija samostojnost. Otrok potrebuje podporo, ne pa nenehnega nadzora, zato je ključno, da starši postopoma zmanjšujejo svojo potrebo po pretiranem vmešavanju in mu omogočijo, da se spoprijema z vsakodnevnimi izzivi. Prav tako je bistveno, da se starši naučijo prepoznavati in obvladovati lastno anksioznost, saj je njihov notranji nemir pogosto eden glavnih dejavnikov pretiranega nadzora.

Pomembno je ponotranjiti, da popolno starševstvo ne obstaja. 

Informacije o razvoju otrok in vzgojnih pristopih so lahko koristne, vendar lahko pretirano analiziranje vsakega vidika vzgoje povzroči še več stresa in občutka negotovosti. Pomembno je, da starši razvijajo lastne strategije za obvladovanje stresa, kot so telesna aktivnost, meditacija ali pogovori s strokovnjaki in drugimi starši, saj se bodo na ta način lažje sprostili in se izognili prenašanju lastnih strahov na otroka. 

Starševstvo naj bo usmerjeno v podporo in ne v nadzor. Namesto da otrokovo življenje vodimo kot režiserji, mu moramo omogočiti, da postane avtonomen posameznik, sposoben soočanja z izzivi in samostojnega odločanja. Največja darila, ki jih lahko podarimo otrokom, so ljubezen, zaupanje, razumevanje in priložnost za samostojnost, saj mu bodo ti temelji omogočili, da odraste v samozavestno in odgovorno osebo.

 Viri: BetterHelp / LiveScience