Zgodba prijateljic Karmen Meze in Neže Mlakar je že dobro poznana; prijateljici že od otroških let sta se v najstniških letih malce oddaljili, Neža se je nato ob prelomu v odrasla leta za nekaj časa celo preselila čez lužo, ponovno pa sta ju združili prav nosečnosti, ki sta se jima zgodili istočasno. Obe sta rodili sinova, ob tem pa sta zasnovali še idejo za sladoledne palčke La Popsi, v katerih danes uživa vesoljna Slovenija. Mi smo klepetali s Karmen, ki je prav pred začetkom karantene vstopila v zadnje trimesečje nosečnosti in tako na lastni koži izkusila nosečnost in porod v času koronavirusa, prav tako pa je lahko zaradi predhodne porodne izkušnje tudi primerjala, kakšni so plusi in minusi nosečnosti v teh negotovih časih. O tem, kako se je z vsem soočila sama in kaj svetuje tistim, ki jih v kratkem čaka podobna izkušnja, je spregovorila tri mesece po rojstvu drugega sina Oskarja.

V aprilu si drugič postala mama, sama izkušnja pa je bila zagotovo precej drugačna. Kako bi opisala nosečnost in materinstvo v času koronavirusa in kako bi vse to primerjala s svojo prvo izkušnjo?

Izkušnja je bila popolnoma drugačna. Slaba stran tega je bila, da je bilo ves čas vse zelo 'v zraku', tako sploh nisem vedela, če bo lahko partner zraven pri porodu. Med karanteno nismo živeli v mestu, temveč pri mojih starših, ki imajo ogromen vrt, in tako do zadnjega trenutka pred prihodom iz porodnišnice nisem vedela, kje bomo, ker smo se bali, da česa ne prinesem domov k staršem. To je bil še najbolj stresen del vsega. Če sem iskrena, mi je obdobje karantene kar nekako ugajalo, predvsem zato, ker se je ves svet za nekaj tednov ustavil in sem se vsaj za 50 % ravno zadnji mesec pred prihodom novega člana lahko umirila tudi sama; drugače se verjetno ne bi, ker vemo, kakšno je 'podjetniško življenje' (smeh).

Tvoj partner tokrat res ni mogel biti prisoten ob porodu. Kako si se spopadla s tem? In morda premalo gledamo tudi na moške; kako se je s tem soočal sam?

Že nasploh sem človek, ki ne razmišlja toliko o slabih straneh trenutka, v katerem se znajde, ampak v vsem iščem bolj pozitivne strani. Res je, da mi je bilo verjetno veliko lažje, ker je bil to moj drugi porod in sem približno vedela, kaj me čaka. Ves čas sem si govorila, da tudi pred tridesetimi leti ni bil noben partner prisoten pri porodu, pa so vse prav tako to zmogle, torej bom tudi jaz (smeh). Zdi se mi, da je veliko lažje, če ne razmišljaš dosti o tem in se ne ukvarjaš s tem, "zakaj se to dogaja ravno meni". Če sem iskrena, je bila moja druga izkušnja stokrat lepša kot prva, čeprav sem jo doživela sama. V zelo slabem spominu mi je ostala le maska, ki jo moraš imeti na sebi tudi med celotnim porodom, kjer pa že tako težko dihaš. To mi je bila ena najbolj napornih reči. Ker pa je bil moj dragi prisoten že prvič, se je prav tako kot jaz s tem sprijaznil in sva se bolj kot ne večino časa šalila, da je zadel jackpot, ker lahko on vso to 'bolečino' preskoči. Prvič mi je namreč rekel, da je bilo tudi zanj boleče gledati, kako jaz 'trpim' in v rokah brez njegovega 'trpljenja' drži malo štručko (smeh).

Sama si doživela tako 'normalno' nosečniško izkušnjo kot zdaj tudi to v času koronakrize. Kaj bi svetovala prestrašenim mamicam, ki se prav zdaj veselijo prvega otroka?

Da tako kot jaz mislijo predvsem na pozitivne strani, ker bodo z negativnimi škodovale zgolj sebi. Ta nova realnost je prinesla tudi veliko pozitivnega; veliko manj je npr. čakanja na preglede. Ker so obiski v porodnišnici zdaj strogo prepovedani, se lahko dodobra spočiješ, pa tudi po prihodu domov, obiski ne bodo stali v vrsti. Tako boste imeli svoj mir, da se navadite na vse skupaj, ob tem pa ne bo nobeden od bližnjih užaljen. Pač so takšni časi, ko lahko rečeš, da si zaradi virusa vzameš kakšen teden več zase. Tako si lahko po porodu tudi bolje spočiješ in nimaš slabe vesti, ker letos ne greš na dopust; tako ali tako jih ogromno ne bo šlo. Dobro je tudi to, da otroka ne bo ravno vsak mimoidoči prijel za rokico in podobno.

Fantku sta nadela ime Oskar. Od kod odločitev za to ime, kako sta se lotila izbire imena?

Ime za punčko sva imela izbrano že pred prvo nosečnostjo, za fantka pa sva imela težavo že prvič in drugič se je težava ponovila (smeh). Kar je bilo všeč meni, ni bilo všeč njemu. Oskar pa je bilo prvo ime, s katerim sva se nekako strinjala oba.

Kako pa je bratca sprejel njegov starejši brat?

Vsi so me strašili, naj se kar pripravim na ogromno ljubosumja, ker je bil Lian 4 leta edinec. Ampak se mi zdi, da smo se zelo dobro pripravili na novega člana, predvsem smo se o njem ogromno pogovarjali. Ves čas vsa govorila, da imava zanj darilo, in to je mlajši bratec. Da je to bratec, ki bo čisto njegov itd. In česa lepšega še nisem doživela. Tako iskreno ga ima rad, čisto vsakemu pove, da je to njegov bratec in da ima dojenčka najraje na svetu. Vsako jutro, ko se zbudi, gre najprej do njega, ga začne božati in mu reče: "Bratec moj, tukaj si. Celo noč sem te pogrešal." Potem pa ga objema še nadaljnjih pet minut.

Kako si si sicer krajšala čas v karanteni, ko je Slovenija na sredini marca obstala?

Ker sem drugače kar navajena hitrega tempa, mi je bil največji izziv prav to, kako biti ves čas 'pri miru'. Tako sva z Lianom vsak dan spekla kakšne piškote in kruh, potico sva spekla tolikokrat, da jo je v osmem poskusu spekel že skoraj sam. Na koncu bi se lahko tega kar navadila.

Kaj meniš, da bo največja lekcija, ki nas bodo dane razmere naučile?

Mene osebno predvsem to, da čas preživim doma. In to, da se za trenutek lahko ustavimo, pa vseeno ne bo konec sveta. Upam, da bo to, da bolj cenimo malenkosti, vsaj še nekaj časa ostalo v naših glavah.

Popsike postajajo vse priljubljenejše, močno sta razširili tudi svojo proizvodnjo in asortiman. Kaj zdaj vse ponujata in na katerih trgih sta že prisotni? Kakšni so nadaljnji načrti?

Prisotni sva na slovenskem in avstrijskem trgu. Upam, da se v letu 2020 odpreta še dva, ampak glede na čase, v katerih smo se znašli, se bomo veselili šele, ko bodo La Popsike fizično tam na policah. Pri nas imava željo razviti znamko do te mere, da bo La Popsi sinonim za vrnitev k nepredelanim izdelkom. Da bi bilo samoumevno, da to pomeni zdravo, brez dodanega sladkorja, barvil in konzervansov. Trenutno imava na policah La Popsike in La Popsi BonBone, že do te jeseni pa bova dodali še dva zelo zanimiva izdelka. Načrti za naprej pa so popolnoma jasni: z La Popsi čim prej osvojiti svet.

Si se zdaj popolnoma posvetila družinici ali si vpletena tudi v dogajanje v La Popsi? Kakor te poznamo, vemo, da si zelo aktivna (smeh).

Verjetno bi se zelo težko popolnoma odmaknila. Vsekakor sem se v polni meri posvetila družinici. Dan je videti nekako tako, da zjutraj 'ta večji' odhiti v vrtec, zato Oskarjevo spanje brez težav izkoristim za nujne stvari. Popoldan spet preživimo skupaj in zvečer se spet malce usedem za računalnik. Ampak skrbim, da moje delo ne vpliva na družino. Vse se da, če se hoče. Je pa res, da se malenkost pozna na moji utrujenosti (smeh).

Časi so še vedno zelo negotovi. Kaj tebe zdaj najbolj navdaja z upanjem?

To, da bomo lahko svojim vnukom razlagali, kako je bilo včasih (smeh). Po vsakem dežju posije sonce.