Vse več žensk, pa tudi moških, vzgaja svoje otroke brez partnerja ob sebi. Nekoč je bila vloga starša, ki vzgaja otroka sam, pogosto stigmatizirana, vendar se pogledi družbe razvijajo in na takšne starše se zdaj na splošno gleda kot na opolnomočene posameznike, ki z občudovanja vredno predanostjo prevzemajo dvojno vlogo negovalca in skrbnika otroka. 

Izzivi, s katerimi se soočajo starši, ki vzgajajo sami

Finančni pritisk: 

Eden najpomembnejših izzivov, s katerimi se soočajo starši, ki vzgajajo otroke sami, je finančni pritisk. Brez partnerja, ki bi delil ekonomsko breme, matere samohranilke pogosto žonglirajo z več službami ali se zanašajo na omejena finančna sredstva. 

Stroški stanovanja, izobraževanja, zdravstvenega varstva in vzgoje otrok so lahko ogromni, zlasti za tiste v razredih z nizkimi dohodki. Stres zaradi ohranjanja finančne stabilnosti, hkrati pa zagotavljanja čustvenega in fizičnega dobrega počutja njihovih otrok, je za takega starša stalna skrb.

Čustvena in fizična izčrpanost: 

Samostojno vzgajanje otrok je lahko čustveno in fizično izčrpavajoče. Starši, ki so sami, morajo opravljati gospodinjske obveznosti, starševske obveznosti in karierne zahteve brez podpore partnerja. To pogosto vodi v izgorelost in občutke izoliranosti. Odsotnost deljenih starševskih obveznosti, od vsakodnevnih rutin do večjih življenjskih odločitev, lahko okrepi občutek preobremenjenosti.

Pomanjkanje podpore: 

Mnogi starši, ki vzgajajo sami, se soočajo s pomanjkanjem socialne in čustvene podpore. Medtem ko imajo nekatere močno mrežo družine in prijateljev, se lahko druge počutijo izolirane. To še posebej velja za tiste, ki živijo daleč od svojih družin ali v skupnostih, kjer je samohranilstvo manj pogosto. Pomena podpore – čustvene, finančne ali praktične – ni mogoče preceniti, vendar je pogosto težko dostopna.

Pritiski in stigatizacija od družbe:

Čeprav se dojemanje staršev, ki so sami z otroki, spreminja, se še vedno soočajo z obsodbo in pritiskom družbe. Morda se počutijo obsojene, ker nimajo partnerja, ali čutijo težo nerealnih pričakovanj, da morajo vse delati popolno, da bi se dokazali drugim. Nekateri se soočajo s predpostavko, da so otroci iz enostarševskih gospodinjstev v slabšem položaju, kar vodi do neupravičenega pritiska na enega starša, da nadomestijo odsotnost drugega starša.

Kljub tem izzivom imajo takšni starši izjemno odpornost in moč, ki ju črpajo iz ljubezni in požrtvovalnosti do otroka. Njihova želja, da prebrodijo težke okoliščine, poskrbijo za svoje otroke in zgradijo zdrave, ljubeče domove, je neverjetna, zato jim tudi mnogokrat uspe. Neodvisnost od drugih pa ne koristi le staršu, ampak je tudi močan zgled za njihove otroke, saj jih uči trdega dela, odgovornosti in pomena odpornosti.

Prednosti staršev, ki vzgajajo otroke sami

Čustvena povezanost: 

V mnogih družinah, kjer starš sam skrbi za otroka, je lahko vez med tem staršem in otrokom še posebej tesna. Skupne izkušnje, odprta komunikacija in zanašanje drug na drugega lahko ustvarijo globoko čustveno povezanost. Te tesne vezi pogosto prispevajo k dobremu počutju otroka in spodbujajo močan občutek enotnosti družine, tudi brez drugega starša.

Postavljanje dobrega zgleda:

Starši, ki so z otroki sami, so lahko neverjeten zgled svojim otrokom, saj jim kažejo, da je mogoče premagati stisko in uspevati, četudi si sam. Njihova sposobnost uravnovešanja več vlog – matere/očeta, učitelja/učiteljice in negovalca/ke – dokazuje odpornost in pogum. Otroci, ki jih vzgajajo samski starši, pogosto odraščajo z močnim občutkom empatije, odgovornosti in neodvisnosti.

Prilagodljivost: 

Zaradi izzivov vzgoje in organizacije časa so starši, ki so sami, pogosto bolj prilagodljivi in odporni. Postanejo spretni pri reševanju problemov, učinkovitem upravljanju časa in čim boljšem izkoriščanju težkih situacij. Ta prilagodljivost jim omogoča, da se neposredno soočijo z izzivi in svojim otrokom postavljajo zgled, kako biti vztrajen, odločen in uspešen. 

Kako se soočiti z izzivi, ki jih prinaša starševska vloga?

Čeprav je lahko samostojno vzgajanje otrok zastrašujoče, obstajajo načini, ki jih lahko uporabite, da olajšate svojo starševsko pot in ohranite dobro počutje:

Zgradite podporno mrežo

Za starše, ki vzgajajo otroke sami, je močan sistem podpore lahko zelo koristen. To lahko vključuje družinske člane, prijatelje, druge starše samohranilce ali skupine v skupnosti, kjer živijo. Podporne mreže nudijo praktično pomoč, čustveno spodbudo in občutek pripadnosti.

Dajte prednost skrbi zase

Staršem, ki so za vse sami, je lahko enostavno zanemariti lastne potrebe, medtem ko se osredotočajo na svoje otroke, vendar je skrb zase ključnega pomena. Če si vzamete čas za počitek, ukvarjanje s hobiji ali zdravljenje, lahko pomagate ohranjati čustveno in fizično zdravje celotne družine. Ne pozabite, ko ste vi dobro, so dobro tudi otroci.

Poiščite finančno podporo

Številne organizacije in tudi centri za socialno pomoč ponujajo finančno pomoč, stanovanjsko pomoč in programe za starše, ki so sami z otroki. Dostop do teh virov lahko znatno zmanjša finančni stres in pomaga staršem, da se osredotočijo na starševstvo in osebno dobro počutje.

S kakšnimi izzivi pa se soočate vi?

V sodelovanju z Zvezo Anite Ogulin in ZPM ter Moniko Erjavec Bizjak, mag. zakonskih in družinskih študij, strokovno sodelavko v humanitarnih programih in izvajalko delavnic v sklopu humanitarnega projekta Veriga dobrih ljudi ter certificirano družinsko in šolsko mediatorko in mamo treh sinov, pripravljamo Popkast na temo staršev, ki vzgajajo sami. 

Kako pogosto se sprašujete ali ste se odločili prav? Kaj si želite za vaše otroke, pa čutite, da vam zmanjkuje energije, da bi to dosegli? Kako pogosto bi splezali na vrh hriba in samo kričali?

Zaupajte nam vaše dileme, s katerimi se soočate med vzgajanjem vaših otrok. Izpolnite spodnjo prijavnico, ki je povsem anonimna in v našem popkastu s strokovnjakinjo bomo poskušali odgovoriti na zastavljena vprašanja, izzive in dileme. Lahko pa delite tudi kakšno svojo pozitivno izkušnjo, nasvet, ki se je pri vaši vzgoji izkazal za dobrega in bo morda pomagal tudi drugim.