Nihče ni nepopisan list papirja in na nas lahko vpliva mnogo stvari, še posebej naši najbližji. Pri tem si lahko že v času odraščanja rečemo, da bomo sami ravnali drugače, na primer, da bomo svojim otrokom dovolili pet kepic sladoleda, kupili avtomobilček, ki ga nam niso hoteli ali omogočili pozne izhode, ker smo sami morali biti vedno prezgodaj doma. A vemo, da se to v praksi še prehitro spremeni, ko sami postanemo starši. Še več, počnemo tudi tiste stvari, ki si jih resnično nismo želeli, od povzdignjenega tona glasu, napačno izrečenih besed ali nekaterih dejanj. Martina Medved, zakonska in družinska terapevtka: "Pogosto postanemo na svoje vzorce pozorni šele takrat, ko nas začnejo omejevati, saj jih prej niti ne opazimo." Več o medgeneracijskih vzorcih in kako se prenašajo naprej si lahko preberete v pogovoru s terapevtko. 

Ne bom kot moja mama ali oče ... Zakaj je lažje to reči kot uresničiti v praksi?

Trik narave je v tem, da se v nas močneje sidrajo informacije od oseb, ki nam veliko pomenijo. Če naši najbližji (starši in skrbniki) dajejo negativne sodbe o nas, nas grajajo ali podcenjujejo, nam ustvarjajo čustveno hladno okolje, bomo te informacije slišali drugače, kot če bi jih izrekel nekdo, ki nam ni pomemben. 

To pomeni, da v misli in prepričanja naših bližnjih verjamemo tako zelo močno, da jih prevzamemo nase samodejno, ne da bi se o njih posebej spraševali. Takrat doživimo tisti aha-efekt: "Zdaj sem pa ista/i kot moja mama/oče." To spoznanje nas včasih razjezi ali užalosti, saj spoznamo, da imamo en del sebe, ki nam ni všeč. Ta del lahko vidimo kot "prekletstvo", saj se počutimo nemočne, ko nek družinski vzorec "udari ven", pa ga ne uspemo pravočasno prestreči. Še bolj jezni smo, ker vemo, da je ta isti vzorec tudi nas motil, ko smo bili otrok, zdaj pa mi počnemo enako.

Kakšen vpliv ima naša družina na naše ravnanje? 

Izkušnje iz otroštva in odnosi z drugimi, nam najpomembnejšimi osebami, s katerimi odraščamo, nas zelo močno oblikujejo in zaznamujejo. V interakciji z njimi se namreč učimo o sebi: o tem, kdo smo mi sami, kako dobre, vredne in sposobne se počutimo. Na drugi strani pa od naših najbližjih prevzemamo tudi njihove predstave, vrednote in misli o tem, kakšen je svet ter kako deluje (npr. "Je to svet, ki je nastrojen proti meni ali svet, v katerem so priložnosti zame?"). Predstave, ki nam jih najbližji posredujejo, so skupek njihovih misli in prepričanj, ki jih imajo oni sami o svetu. 

Prvih nekaj let našega življenja je ključnih za tovrstno "nezavedno programiranje" – takrat vsrkavamo informacije okrog nas, ki se vtisnejo globoko v nas. Otrok zaradi svoje razvojne nezrelosti in šibkosti v primerjavi z odraslim nima razvitega orodja selekcije glede tega, katera prepričanja bo usvojil (kaj mu bo služilo za naprej), česa pa ne bo vzel s seboj. Ker ne zmoremo biti kritični do informacij, ki jih prejemamo iz okolja, posrkamo to, kar nam je dano – to nam postane varno in domače. To je naša baza, od koder izoblikujemo samozavedanje, ki ga bomo imeli kot odrasla oseba – o tem, kdo smo in kaj verjamemo.

Zakaj se vzorci in celo družinske travme pogosto prenašajo naprej – iz generacije v generacijo? 

Razlog prenašanja vzorcev in travm je, da se jim nismo posvetili pravočasno, ko so nastale. Govorimo o raznoraznih bolečinah, ki so bile posledice dogodkov ali nerazrešenih odnosov. Te bolečine niso bile izjokane oz. ubesedene tam, kjer so nastale. Pogosto so bile potlačene, ker je bilo preveč boleče, da bi se z njimi ukvarjali oz. soočili. Torej, gre za prenos nekih vzorcev, ki niso primarno naši, temveč izvirajo iz prejšnjih generacij. Vzorci in bolečine, ki so stvar medgeneracijskega prenosa, so lahko najrazličnejši. V eni generaciji, denimo, izstopa čustvo, ki je bilo zatrto, zato se bo v naslednji generaciji lahko kazalo prav nasprotno, celo intenzivno. Npr. mamica, ki ji ni bilo dovoljeno izražati jeze in jo je pogosto potlačila, rodi otroka, ki izrazito kaže jezo, včasih celo agresijo. Takrat na terapiji delamo na tem, da otrok to svojo jezo ukroti v smislu, da jo bo znal uporabljati sebi v prid, da bo to zdrava jeza, ne uničevalna jeza. 

A v procesu družinske terapije je pomembno, da tudi mama ozavesti svoj del medgeneracijskega prenosa. Šele takrat bosta svojo rano lahko (o)zdravila oba. Znotraj družine se lahko vertikalno prenašajo tudi strategije soočanja s stresom, npr. imam nizek tolerančni prag obvladovanja stresa, kot sem se tega ga naučil/a doma.). Lahko pa »podedujemo« podoben način čustvovanja kot naši predniki – npr. večja dovzetnost za žalost, samodestruktivnost ali depresivna stanja; dovzetnost za krivdo oz. za prevzemanje odgovornosti nase; težave do tega, da se postavimo zase in zdravo poskrbimo zase ter rečemo drugim »NE«; lahko imamo tudi podobne vzgojne vzorce ali strategije kaznovanja otroka, kot smo jih doživljali sami. Na mlajše generacije pa se lahko od starejših prenašajo tudi najgloblje travme oz. bolečine, o katerih se ni smelo govoriti – vse od zlorab do vojnih grozot. Najgloblje travme se lahko prenašajo celo pet generacij naprej. Zato je dobro narediti prostor bolečini, ki kliče, da se izčisti in to iz dveh razlogov: da se razbremenimo sami ter da tega bremena ne prenašamo naprej na naslednjo generacijo.

Poleg primarnega okolja, kako lahko tudi družba vpliva na naše vedenje oziroma na vlogo starša?

Tudi družba ima zelo močan vpliv, seveda. Kakor znotraj družine, tako nam tudi navade in običaji ter prepričanja, ki jih vpijamo na lokalni/regionalni/državni ravni, sčasoma postanejo domači in normalni. Na družbeni ravni Slovencev so žal še (pre)pogosto prisotni vzorci alkoholizma – še zmeraj smo precej »mokra družba«. To izvira še iz časov, ko se je opravljalo pretežno težaško ali fizično delo (npr. kmečka opravila, delo v industrijski proizvodnji) in se je alkohol pil »za žejo«, za »boljšo opravilnost«. 

Pogosto se še danes da slišati: »Vsi pri nas ga radi spijemo, pa smo vsi normalno »gor zrasli«. Slovenci imamo zelo normaliziran odnos do alkohola. Zanimivo je tudi, da so za Slovence v primerjavi z drugimi državami izrazito značilni dediščinski spori, pa sosedski oz. mejni spori. Kot kaže, smo izrazito teritorialen narod, močno (na)vezan na posedovanje zemljišč in nepremičnin. Mogoče tudi zato, ker imamo v primerjavi z drugimi državami zares visok odstotek lastniških nepremičnin in nam posedovanje nepremičnine daje tako materialno kot čustveno varnost.

Kako pa lahko premagamo nezaželene vzorce, ki jih nočemo prenašati na svoje otroke? 

Zanimivo je, da vseh vzorcev ne moremo izčistiti istočasno v življenju. Na primer, mama v poporodnem obdobju se bo soočala z drugimi strahovi in negotovostmi kot mama, ki vzgaja že najstnika. To se zgodi zato, ker mati narava poskrbi, da se, ko sami postanemo starši, sočasno prebujajo nekatere naše bolečine/travme/strahovi iz obdobja, ko smo mi bili otrok našim staršem. Zbudi se naš nezavedni spomin in naše doživljanje iz tistega časa. Je pa že tako, da nam je namenjeno, da se naše polje zavedanja oz. ozaveščenosti širi počasi, zato se tudi vzorci prebujajo in naši psihi "dozirajo" počasi. Čeprav se tega pogosto ustrašimo, vselej dobimo od življenja točno takšne preizkušnje, ki smo jih zmožni prestati ali pa takšne, ki jih točno takrat potrebujemo, da lahko osebnostno zrastemo. 

Pojavijo se nam z razlogom in prav ob tistem času, ko jih potrebujemo. Najpogosteje zato, da se naučimo nekaj novega o sebi ali odnosih, ki so nam pomembni. Dobro je, da v ta proces vstopamo s sočutno držo do sebe, ne s krivdo ali samokritiko, kako slabo nam gre in kako obupni smo. Na primer: »Kako lahko še delujem? // Aha, tudi to sem jaz (čeprav mi ta del ni najbolj všeč). Kako lahko še delam na tem?«// Ta (vstavite vzorec) je samo en del mene, nisem to cel/a jaz.« // ''Kaj lahko naredim, da bo meni in drugim okrog mene (še) bolje, lažje?«. Veliko se nas zagozdi pri sprejemanju teh vzorcev – do sebe znamo biti precej nesočutni in »mačehovski«. Terapevti klientom najbolj pomagamo prav pri tem delu – da sprejmejo vse, kar smo in sprejmejo sebe z vsem, kar so. Pomagamo podpreti kliente na poti do spremembe – da vzorce preoblikujejo do te mere, da ne bodo več ovire ali vir nesreče, temveč da se z njimi da funkcionalno živeti.