O sindromu se je prvič začelo govoriti leta 1951, stroka pa ga je poimenovala bolezen hrepenenja po pozornosti. Približno 20 let kasneje je bil prvič opisan tudi primer, ko je starš svojemu otroku povzročal bolezenske znake – to imenujemo Munchausnov sindrom po namestniku. 

Gre za težavo v duševnem zdravju, ki lahko v skrajnih primerih vodi celo v smrt osebe, ki je pod okriljem starša ali skrbnika. Čeprav se takšno vedenje dogaja v različnih odnosih, strokovnjaki menijo, da se največ (kar 90 odstotkov) takšnih primerov odvija prav v odnosu med materjo in otrokom. 

Včasih, a nekoliko redkeje, pa se to dogaja tudi v primerih, ko oseba skrbi za drugo odraslo osebo, ki je kronično bolna, invalidna oziroma nepokretna (denimo starostniki). Ker so žrtve v podrejenem položaju oziroma ranljive, gre za zlorabo. V tem prispevku se bomo osredotočili izključno na odnos med materjo in mlajšim otrokom.

Kako je lahko videti mama z Munchausnovim sindromom

Takšna oseba ima lahko (formalne ali neformalne) medicinske spretnosti, znanja in celo izkušnje. Na zunaj se zdi, da je zelo skrbna, zavzeta in ljubeča ter se veliko posveča svojemu otroku. S svojimi dejanji išče pozornost in sočutje; želi biti videna, opažena. 

Pogosto se prekomerno trudi, da bi se zbližala z zdravstvenim osebjem v različnih zdravstvenih inštitucijah (zdravstvenih domovih, bolnišnicah). Ima izrazito potrebo po moči in kontroli. Svojega vedenja ne doživlja kot škodljivo, neprimerno ali napačno. 

Kaj konkretno počne z otrokom?

Pogosto neprestano kliče otrokovega pediatra ali svojo zdravnico in laže o otrokovih simptomih. Lahko gre celo tako daleč, da spreminja ali ponareja rezultate testov, da bi bil otrok videti (bolj) bolan. To vključuje tudi izpostavljanje otrokove kože kemikalijam, namakanje termometra v vročo vodo, dajanje odvajal, dodajanje krvi v otrokovo blato ali urin ter pošiljanje fotografij zdravstvenemu osebju. 

Ker so v takšnih primerih otroci običajno mlajši od šestih let in tudi ranljivejši, so lahko nepotrebno izpostavljeni neprijetnim zdravstvenim pregledom in preiskavam, ki jih v resnici ne potrebujejo. Zaradi sprevrženih materinih dejanj lahko celo resno zbolijo, se poškodujejo ali v skrajnih primerih celo umrejo. 

Tragično je, da imajo lahko otroci, ki so žrtve takšnih mater, vseživljenjske telesne in psihične težave ali celo tudi sami kot odrasli razvijejo Munchausnov sindrom. Sindrom se lahko kaže tudi tako, da oseba poroča o lažnih simptomih pri sebi. 

Kaj povzroči sindrom pri materi

Natančen vzrok sindroma ni znan, raziskovalci pa preučujejo predvsem vlogo bioloških in psiholoških dejavnikov. Nekatere teorije nakazujejo, da je najverjetneje povezan z izkušnjami zlorabe in zanemarjanja v otroštvu ali izkušnjo bolezni, ki je zahtevala bolnišnično zdravljenje. Možna naj bi bila tudi povezava z osebnostnimi motnjami. 

Takšna oseba ima pogosto občutek, da v življenju nima kontrole, se ne zna spopadati s stresom in težjimi občutki ter ima slabo samopodobo. Zaradi vsega naštetega začne pozornost iskati tako, da otroku prizadeje različne poškodbe, si morda izmišljuje simptome bolezni in neprestano obiskuje zdravnike. 

Pozornost, ki jo dobi od njih, pa le še dodatno spodbuja njena dejanja. V nekaterih primerih jo išče tudi pri sosedih, ki na različne načine (npr. s kuhanjem obrokov, nakupovanjem in finančnimi posojili) pomagajo takšni materi oziroma družini. 

Kdaj zdravstveno osebje zasluti, da je nekaj narobe

Pregled otrokove kartoteke, preteklih preiskav, zdravljenja in bivanja v bolnišnici lahko vzbudi misel, da je stanje v neki družini sumljivo. Predvsem pa je potrebna pozornost, ko ima otrok ponavljajočo se bolezen, za katero ni najti razloga, in ko se njegovo stanje ne izboljša kljub zdravljenju. 

Pomemben znak je tudi ta, da se simptomi pri otroku pojavijo le takrat, ko je z njim njegova mati, in čudežno izginejo, ko je ni ob njem (npr. v vrtcu ali ko je z očetom). Takšne matere so pogosto nagnjene k menjavanju zdravnikov in bolnišnic in so nenavadno mirne, ko otroku potrdijo diagnozo ali se otrokovo stanje celo poslabša. 

Ko partner zasluti, da je nekaj narobe ...

Ker gre za težko zlorabo otroka, je potrebno čim prejšnje ukrepanje. Pomembno je, da oče zaščiti otroka in ga zavaruje – na samem začetku morda že s svojo prisotnostjo in spremljanjem njegovega stanja. 

Zdravljenje Munchausnovega sindroma je psihiatrično, a se pogosto zgodi, da takšne osebe zanikajo težave in se zdravljenju uprejo. Pomembno je, da je v proces vključena vsa družina. Sindrom je sicer zelo redek. 

Viri:  MedlinePlus / PsychiatryOrg