Za nasilje je vedno odgovorna oseba, ki ga povzroča. Odrasle osebe svobodno izbiramo svoja vedenja in tudi nasilno vedenje je izbira, opozarjajo na Društvu za nenasilno komunikacijo, hkrati dodajajo, da nasilje pomeni kršitev temeljnih človekovih pravic, kot so pravica do varnosti, življenja brez strahu, prisile ter do telesne in duševne integritete. Oseba, ki povzroča nasilje, z različnimi oblikami nasilja posega v osebno integriteto žrtve in omejuje njen človeški potencial.

Čeprav so oblike nasilja tako raznolike in včasih nerazpoznavne, je njihov namen vedno enak: Uveljaviti nadzor nad vsemi področji življenja žrtve, jo s tem popredmetiti kot lastnino in dokazati moč ter avtoriteto ene osebe nad drugo ali drugimi. Nasilje praviloma povzroča oseba z več moči nad osebo z manj moči. Oseba ima lahko več moči zaradi družbenega položaja, starosti, nacionalnosti, telesnih značilnosti, kognitivnih sposobnosti ali drugih dejavnikov. 

Otroci so pogostokrat prisotni ob družinskih prepirih ali nasilju, saj se starša ne zavedata, da to močno vpliva nanje. Velik odstotek nasilnih odraslih prihaja iz družinskega okolja, kjer je bilo nasilje vpeto v njihov vsakdan. Starši namreč s svojim vedenjem in zgledom močno vplivajo na oblikovanje osebnosti otroka in lahko nanje prenesejo določene odklonske vzorce. 

Slovenska policija navaja več različnih oblik nasilja: fizično, psihično, spolno in ekonomsko. Pri nasilju v družini so najpogostejše žrtve ženske, torej mame. Ponavadi hkrati doživljajo več vrst nasilja, tako psihično ali spolno kot tudi ekonomsko ali fizično, ni pa nujno. Res pa je, da sta fizično in spolno nasilje vedno pospremljena tudi s psihičnim nasiljem, medtem ko obratno ni nujno.

Fizično nasilje zajema:

- klofutanje,

- brce,

- porivanje, odrivanje in potiskanje,

- udarci z roko ali različnimi predmeti,

- grobi prijemi,

- zvijanje rok,

- ožiganje kože,

- davljenje in dušenje,

- odrekanje hrane,

- vlečenje za lase in telesne ude,

- grožnje in napadi s strelnim in drugim orožjem ter razkazovanje orožja,

- izživljanje nad telesom (ožiganje, tetoviranje ...),

- uničevanje predmetov in oblačil.

Psihično nasilje

- naganjanje iz skupnega bivališča,

- nagovarjanje otrok proti partnerju, širjenje negativnih govoric o žrtvi,

- kričanje, zmerjanje, grožnje, strašenje, diskriminiranje in poniževanje,

- pretirane zahteve,

- grožnje s smrtjo, poškodbami ali odvzemom otrok,

- prepovedovanje ali omejevanje stikov z družino, sorodniki, znanci in prijatelji,

- omejevanje stikov s prijatelji nasprotnega spola,

- nesodelovanje pri vzgoji otrok,

- pretirano ljubosumje,

- prelaganje odgovornosti za nasilje na žrtev,

- izolacija, prepoved ali onemogočanje izhodov (praznjenje pnevmatik, zaklepanje v stanovanje ali odvzem dokumentov),

- očitanje manjše plače,

- grožnje s fizičnim nasiljem nad otroki,

- prepoved uporabe elektronskih naprav, onemogočanje ali nadzor uporabe avtomobila,

- preverjanje in nadziranje elektronskih naprav in družbenih omrežij (preverjanje klicev, sporočil, elektronske pošte in družbenih  omrežij, prisluškovanje klicem ...),

- preverjanje (v službi, na delovnem mestu, s sledilnimi napravami, sledenje prek elektronskih naprav ipd.),

- siljenje v nosečnost ali prekinitev nosečnosti,

- prepoved zaposlitve,

- grožnje z odvzemom dovoljenja za prebivanje v državi.

Spolno nasilje

- siljenje v spolne odnose, ki so za oškodovanca boleči ali ponižujoči (siljenje v razne spolne položaje, spolnost v času menstruacije ...),

- zahteva po spolnih odnosih v zameno za prevoz, denar ali stvari, ki so za življenje samoumevne,

- spolni odnosi kot plačilo,

- neželeni in neprimerni dotiki ali otipavanje,

- posilstvo,

- slačenje,

- siljenje h gledanju pornografskih vsebin,

- siljenje žrtve k dokumentiranju spolnih odnosov,

- seksualno komentiranje žrtvinega telesa,

- siljenje k masturbiranju.

Ekonomsko nasilje

- zahtevanje denarja in prepoved razpolaganja s svojim denarjem,

- zahteve po prepisu (ne)premičnin,

- siljenje v finančno odvisnost,

- omejevanje pravice do zaposlitve,

- neplačevanje preživnine,

- siljenje v jemanje posojil.

O posledicah nasilja na žrtve in priče nasilja smo se pogovarjali s socialno pedagoginjo, geštalt izkustveno družinsko terapevtko in psihoterapevtko Tino Korošec.

"Posledic je lahko več in mnogih med njimi pogosto žrtve nasilja ne prepoznajo kot posledico nasilja," opozarja Koroščeva in nadaljuje: "Kar pa ne pomeni, da ne vplivajo pomembno na njihovo življenje."

"Ena takih posledic je recimo pretirano prilagajanje in pozornost na druge. Ljudje, ki so svoje najzgodnejše življenje preživeli v okoliščinah, kjer je bil nekdo nad njimi fizično ali drugače nasilen, se bodo namreč izurili v tem, da so zelo pozorni na to, kako se počuti tisti, ki nad njimi izvaja nasilje, in prilagajajo svoje vedenje počutju storilca. Včasih se namreč na tak način lahko izognejo nasilju, ker se lahko pravočasno umaknejo oz. s svojim ustrežljivim ali nemotečim vedenjem pomirijo storilca, preden situacija eskalira do nasilja. Problem pa nastane, ker tako strategijo žrtve nasilja prenesejo tudi na vse druge ljudi, s katerimi so v odnosu in se praktično začnejo prilagajati in podrejati vsem drugim, namesto da bi razmišljali o svojih željah in potrebah, kar pa seveda pomembno vpliva na kakovost njihovega življenja.

Posledica nasilja je skoraj praviloma tudi izredno slaba samopodoba. Žrtve nasilja včasih težko verjamemo, da so v redu, če se do njih nekdo nasilno obnaša. Kar je pri družinskem nasilju še okrepljeno sporočilo, kadar se drugi člani družine (recimo drugi starš) na nasilje ne odzovejo in ne zaščitijo žrtve. To se lahko to zgodi, ko se nasilje izvaja nad otroki in se drugi starš nanj ne odzove. A četudi gre za partnersko nasilje in so z njim seznanjeni ali celo prisotni drugi odrasli člani družine, recimo starši enega ali drugega partnerja, pa ti ne naredijo nič, da bi nasilje ustavili. 

Posledica nasilja je lahko tudi generalni občutek pomanjkanja varnosti in zaupanja v odnosih, posledično pa tudi težave v povezovanju z drugimi zaradi teh občutkov. Ljudje, ki so tekom odraščanja doživljali nasilje, so namreč odrasli s prepričanjem, da nikomur, tudi svojim najdražjim, ne morejo zaupati. S takim prepričanjem pa kasneje v življenju zelo težko vzpostavljajo zadovoljujoče in poglobljene odnose, saj v odnose zaradi slabe izkušnje vedno vstopajo vsaj do neke mere zadržani.

Posledica živijenja v okolju, kjer obstaja nenehna nevarnost, je lahko tudi v enem od odzivov beg, boj ali zamrznjenost. Ti odzivi so sicer naravna reakcija našega telesa na nevarnost in kot take niso nikoli problematične. Problem pa postanejo, ko travmatične izkušnje nasilja, ki smo jih doživeli, iz različnih razlogov ne moremo predelati. Najpogosteje zato, ker se je nevarnost ponavljala, pa tudi recimo, če ob nas po dogodku ni bilo sočutne osebe, s katero bi lahko delili svoje občutke, na to pa lahko vpliva tudi krivda, ki jo čutimo, ker se na situacijo nismo uspeli odzvati (ker smo recimo zamrznili, kar je pomembno, da vemo, da je odziv našega telesa in ne naša zavestna odločitev). V takih primerih, ko ne uspemo predelati teh travmatičnih izkušenj, del odvečne energije, ki se ob našem odzivu na nevarnost ustvari, da bi nas pognala v beg, boj ali zamrznitev, ostane ujeta v našem telesu. 

Še ena izmed posledic nepredelane travme je tudi posttravmatski stresni sindrom. Do tega pride, kadar smo dlje časa izpostavljeni travmatični izkušnji oz. ogrožujoči situaciji, iz katere nimamo možnosti umika. Pri postravmatskem stresnem sindromu tako posameznik poleg pretiranega ali premalo delujočega živčnega sistema, ki se kaže s simptomi, kot so opisani zgoraj, doživlja tudi vrnitev preteklost, kar pomeni, da podoživlja spomine na dogodke in tudi čustva ter fizične občutke (npr. bolečino), ki so jih doživljali med travmatičnim dogodkom, kot da se ti dogodki ravnokar odvijajo. Pri čemer se te zaznave pojavljajo v raznoraznih trenutkih, nenapovedano in jih lahko sprožijo različni vonji, spomini ali dogodki. Poleg tega pa imajo žrtve, ki doživljajo post travmatski stresni sindrom, lahko še druge težave, kot so težave s koncentracijo, spominom, impulzivnostjo ...

Odrezanost od čustev pa je še ena izmed posledic doživljanja nasilja tekom odraščanja. Še posebej ko govorimo o otrocih, so lahko nasilne situacije preveč čustveno obremenjujoče za otroka (pa tudi za odraslega, kadar je žrtev odrasli), zaradi česar se človeško telo in podzavest včasih zavarujeta tako, da se preprosto odklopimo (v res težkih primerih nasilja se lahko celo ločimo oz. disociiramo od telesa, kar pomeni, da se začnemo doživljati kot ločeni od telesa). To je torej varovalni mehanizem telesa, da naša psiha in telo lahko preneseta težke izkušnje. Vendar pa na žalost to pomeni, da se ne izklopijo samo negativna čustva in občutja, temveč žal tudi vsa pozitivna. Kar lahko pomeni dolgotrajno depresijo ali pa vsaj težave z zaznavanjem svojih občutkov, želja, potreb ... Taki posamezniki imajo kasneje v življenju ogromno težav, saj so težko v stiku s sabo in zato neredko sprejemajo odločitve, ki niso dobre zanje in za njihovo telo.

Kot posledica doživljanja nasilja pa so seveda možne tudi mnoge druge duševne težave: od čustveno-vedenjskih težav pa vse od razvoja osebnostnih motenj (če se nasilje v kombinaciji s pomanjkanjem varne čustvene povezanosti vsaj z enim človekom odvija že od najzgodnejšega otroštva)."

 Je nasilje pogosteje prepoznano ali spregledano? Kako lahko prepoznamo žrtve nasilja?

Na to vprašanje je kar težko odgovoriti, ker je to zelo odvisno od situacije in od tega, za kakšno vrsto nasilja gre in v kakšnem okolju.

Generalno se veliko nasilja, naj bo fizično, psihološko ali spolno, zgodi za zaprtimi vrati in ker žrtve pogosto ne govorijo o nasilju oz. ga iz različnih razlogov celo skrivajo, veliko nasilja sploh ne zaznamo ali prepoznamo oz. ga včasih celo ne zaznajo in prepoznajo niti žrtve same. Predvsem je to pogosto, ko gre za psihološko nasilje, včasih za spolno, a izjema ni niti fizično nasilje.

V neredkih primerih so tako tudi žrtve zmedene in niso prepričane, za kaj gre. Razumejo, da nekaj v odnosu ni prav, ker se počutijo slabo po takih dogodkih, ampak nekako jemljejo krivdo za nastalo situacijo nase in ne razumejo, da je tisto, kar počne oseba, ki nad njimi izvaja nasilje, pravzaprav nasilno vedenje in da ni prav, da se jim to dogaja. Take žrtve seveda o nasilju zelo redko govorijo iz očitnega razloga, ker ga ne prepoznajo kot nasilje.

Problem je, da žrtve tovrstno vedenje včasih razumejo kot normalno vedenje. Včasih zato, ker ga doživljajo že celo življenje, recimo se jim je dogajalo že v primarni družini in se potem nadaljuje v partnerskem odnosu, ali ker so napačno prepričane, da je to normalen del odnosa (recimo napačno prepričanje, da mora partnerka zadovoljiti spolne potrebe svojega partnerja, tudi ko si sama tega ne želi, da je normalno, če jo partner žali, ko je razburjen itd..).

Tako nasilje je ljudem, ki smo zunanji opazovalci, res izredno težko prepoznati, saj se ponavadi dogaja, ko niso prisotni drugi in zato včasih izvemo zanj šele, ko se zgodi res kaj katastrofalnega.

PREBERI ŠE: V mislih mi je konstantno odmevalo 'Reši otroka, reši otroka'

Včasih pa žrtev pride do spoznanja, da se ji dogaja nasilje in o njem potoži zaupni osebi. In takrat je res pomembno, da se ta zaupanja vredna oseba na informacijo odzove.

Potem pa je tu tudi vse preveč takih primerov, ko za nasilje vedo vsi: sosedje, družina, centri za socialno delo, policija, sodišča ... A se nanj nihče ne odzove, ker se ljudje ne želijo vtikati v tuje zadeve.

Ali pa se celo odzovejo, ampak zaradi vrste lukenj v našem sistemu nasilneži včasih padejo skozi brez posledic in se nasilje nadaljuje. Zelo pogosto je razlog, da posledic za nasilneže ni v tem, da se žrtev odloči, da ne bo podala prijave. Za kar lahko obstaja vrsta razlogov: od tega, da ima žrtev nasilneža rada in ga želi zaščititi do tega, da se boji posledic in drugo.

Glede prepoznavanja žrtev pa tudi težko podamo enoznačen odgovor. Žrtve namreč nimajo vse enakih lastnosti, enakega vedenja, niso enakega spola in prav tako se na nasilje ne odzivajo enako. Zato smo lahko zelo presenečeni, ko izvemo, da naš znanec ali znanka že vrsto let doma doživlja fizično ali psihično nasilje. Ob čemer smo tega človeka imeli za res močnega in si nismo mislili, da bi se mu kaj takega lahko zgodilo. Pravila tukaj ni. Žrtev nasilja smo lahko v določenem trenutku vsi. Opredelitev nasilja je namreč, da je nasilje zloraba moči in pomeni, da nekdo izrabi svojo premoč, da bi nas nadzoroval, ustrahoval, škodoval, nas ponižal, razvrednotil, nam vzel moč, si nas podredil, nas izkoristil ali uničil. Gre pa tudi za to, da prestopi naše meje in nedotakljivost, naj bodo te čustvene ali fizične. In še tako zavesten človek bo težko ubežal nasilju, če ga bo nekdo dobil nepripravljenega.

So pa praviloma vseeno bolj ogroženi tisti posamezniki in posameznice, ki imajo manj moči: slabšo samopodobo ali občutek, da nimajo pravice (ali moči) postavljati meje drugim. Taki posamezniki se težje in kasneje zavejo, da je bila njihova meja prestopljena, zato je posledično ne uspejo pravočasno postaviti oz. se odzvati na nespoštljivo ali celo nasilno vedenje.

Bolj ogrožene pa so tudi tiste osebe, ki so v odnosu v podrejenem položaju. Naj bo to zaradi situacije (recimo nadrejeni - podrejeni, učitelj - učenec, starš - otrok) ali tudi zaradi nižje izobrazbe, nižje družbene pozicije, slabše finančne situacije ali manjšega prihodka. A tu je seveda ključno, da se sešteje več dejavnikov, saj samo zaradi enega ali nekaj njih ne pomeni, da smo bolj ali manj ogroženi, da bo kdo nad nami izvajal nasilje.

Na kakšen način jim lahko pomagamo?

"Žrtvam nasilja lahko pomagamo na več načinov. Najprej tako, da ko smo priča nasilju, ukrepamo. To pomeni (seveda odvisno od situacije in v prvi vrsti z mislijo na varnost vseh vpletenih), da če se le da, poskušamo dejanje najprej ustaviti. Ponavadi deluje, če nasilneža opozorimo, naj preneha s početjem, ker bomo poklicali policijo (in to tudi storimo). Ko nismo prisotni, ampak recimo samo slišimo glasove iz tujega stanovanja, prav tako pokličemo policijo. Če ocenimo, da je varno, lahko tudi pozvonimo in iz zadostne razdalje ali po domofonu opozorimo storilca, naj preneha z nasiljem, saj bomo sicer dejanje prijavili policiji (kar tudi storimo). Seveda je pomembno, da pri tem ne ogrožamo sebe ali drugih! V vsakem primeru pa je pomembno, da nasilno dejanje vedno prijavljamo policiji, ki je dolžna posredovati, saj s tem lahko preprečimo marsikateri nesrečen izzid in hkrati pomagamo žrtvi, da pride v stik z ljudmi, ki ji lahko pomagamo. S tem pogosto naredimo vse, kar je v naši moči, ko smo priča nasilju. Od tam naprej je potem na potezi policija, da ugotovi kaznivo dejanje in žrtev, ki se mora odločiti, ali bo storilca prijavila oz. podala kazensko ovadbo ali ne.

Če smo z žrtvijo v dobrih odnosih, jo lahko seveda spodbudimo k prijavi, vendar se moramo zavedati, da to ni vedno enostavno. Sploh v primerih, ko je žrtev od storilca iz kakršnega koli razloga odvisna ali se ga boji. V takih primerih je dobro žrtvi pomagati tudi s kakšno informacijo, na koga se lahko obrne, da se lahko varno umakne iz svojega okolja, npr. različne organizacije, ki se ukvarjajo z nasiljem v družini, varne hiše itd. Načeloma pa bo žrtev te informacije dobila tudi s strani policije.

Veliko lahko naredimo tudi s tem, da se na žrtvino pripoved o nasilju (če se nam o njem zaupa) odzovemo sočutno. Predvsem da žrtvi verjamemo, da se poskušamo vživeti v njene občutke in jih potrdimo ter ji zagotovimo, da ni njena krivda, da je do nasilja prišlo. Žrtve se namreč neredko borijo z občutki krivde in zadnja stvar, ki jo potrebujejo, je, da jih nekdo obtožuje, kaj so naredile narobe (Prepogosto namreč slišijo, da so same krive, da so izzivale, da bi lahko vedele bolje ...).

Če žrtev nasilja ne želi prijaviti, pa je pomembno, da jo spodbujamo vsaj k temu, da si poišče pomoč npr. psihoterapevta, ki bi ji pomagal uvideti nezdrave vzorce odnosa (neprepoznavanje svojih osebnih meja recimo) in delati na boljši samopodobi, samospoštovanju in nenazadnje tudi osvajanju višje stopnje samostojnosti, kar bi žrtvi v nadaljevanju lahko pomagalo pri umiku iz situacije, v kateri se nad njo izvaja nasilje.

Nenazadnje pa se moramo zavedati tudi, da včasih žrtvam ne bomo mogli pomagati, ker te ne bodo pripravljene sprejeti naše pomoči. In če smo naredili vse, kar je bilo v naši moči (obvestili policijo, žrtvi ponudili pomoč in informacije, jo poskušali prepričati, da si poišče strokovno pomoč in naredi prijavo ...), je včasih potrebno tudi sprejeti, da je to, da ostanejo v dani situaciji, njihova odločitev, ki je mi brez njihovega privoljenja ne moremo spremeniti."

Nasilje je možno le v družbi, ki to tolerira in dopušča in kjer si oseba to posledično lahko dovoli. Mnogokrat se zgodi, da nasilnež preneha s svojim vedenjem v primeru, ko prejme jasno sporočilo, da njegovo ravnanje ali vedenje ni dopustno in je kaznivo. Zato je nujna ničelna toleranca do vsakršne oblike nasilja. Nanj je treba opozarjati, ga dosledno ustavljati in preprečevati. Družbena sporočila na temo nasilja morajo biti jasna in vseprisotna ter morajo vsebovati ničelno toleranco do tovrstnega vedenja.