Dve polarno nasprotni si družini: nespoštljiva in spoštljiva komunikacija

V družini Mojce in Tomaža vlada odprta in iskrena komunikacija. Starša spodbujata prijaznost, uporabo besed hvala in prosim, potrpežljivost in poslušanje drugega ter sposobnost vživljanja v občutke sogovornika. Člani družine lahko odprto izražajo to, kar čutijo, vsa čustva so dovoljena in ustrezno naslovljena. Otroci se počutijo slišane, spoštovane, razumljene in ljubljene. 

V družini Vanje in Jožeta člani družine med seboj ne delijo svojih izkušenj in pogosto ostajajo sami s svojimi bremeni. Komunikacija je groba, ton govora je oster ali zadirčen. Pogosto je prisotno kričanje, kletvice, prekinjanje drugega ali celo ignoriranje. Neprijetna čustva niso ustrezno naslovljena, ampak zanikana ali celo prepovedana. Otrok se ne počuti slišanega, razumljenega, ampak osamljenega, spregledanega, nespoštovanega, neljubljenega. V tem primeru velja poudariti, da način komunikacije predstavlja samo majhen del težav v družinskem sistemu. Pogostejša je v družinah, kjer vlada nasilje, zasvojenosti, preobremenjenost z delom, nezvestoba, pa tudi tam, kjer starši nosijo iz lastnih družin nezdrave vzorce komunikacije. 

Spoštljive komunikacije otroka učimo predvsem z zgledom

Spoštovanje ni le način razmišljanja o drugih ljudeh, temveč pomeni tudi to, kako se do njih vedemo oziroma kako z njimi ravnamo. Spoštovati nekoga pomeni, da z njim ravnamo tako, kot bi želeli, da on ravna z nami ter sprejemati njegove misli, občutke in mnenja. Spoštovanje vključuje ustrezno komunikacijo, ki izključuje prekinjanje drugega, preglasitev, kričanje, žaljenje, neprimerno gestikuliranje, pačenje in ostale oblike nespoštljivega povezovanja z drugimi. Če želimo otroke naučiti spoštljive komunikacije, moramo ubrati dvostranski pristop. To pomeni, da mu razložimo pojme spoštovanja in ga naučimo, kako se ga uporablja v besedah in dejanjih. Še prej se moramo najprej vprašati, kako komuniciramo sami. Starši smo tisti, ki smo prvi in najpomembnejši vzor otroku. Ne smemo pozabiti, da otrok srka naša občutja, način razmišljanja in vedenje, tudi takrat, ko mislimo, da ne vidi, ne sliši ali ne čuti. Otrok nas opazuje, kako komuniciramo z drugimi, vidi našo mimiko, gestikulacijo, ton govora, način, kako se vedemo do njega samega in drugih (npr. neznancev, moža, sorojenca ...). Če torej želimo otroka naučiti empatije in spoštovanja, je pomembno, da vedno začnemo pri sebi.

Bodite pozorni na to, kako komunicirate: Zdravo upravljanje jeze je ena od stvari, ki jo učimo otroke. Pa vendar smo pogosto sami tisti, ki se v stresnih trenutkih odzivamo na neprimeren način, ne da bi razmislili in si vzeli čas za pomiritev. Bodisi gre za kričanje na otroke, bodisi na partnerja. Gre za pomembne družinske komunikacijske vzorce, ki jih otrok ponotranji in lahko odigrava kasneje v življenju. Morda se celo nauči, da se s kričanjem doseže vse.

Določite spoštljive besede in vedenje: Otroku razložite, katere besede in dejanja kažejo na spoštovanje in katere ne. Vendar otroka ne obremenjujte s seznamom stvari, ki jih mora ali ne sme izreči ali narediti. Bodite pa mu v oporo in ga ustrezno usmerjajte. Prosim in hvala sta besedi, brez katerih ni vljudne komunikacije. Pri tem ne smemo pozabiti niti na ton govora, ki pomembno dopolnjuje izrečeno.

Učite aktivnega poslušanja: spoštljiva komunikacija vključuje tudi pozorno poslušanje drugega, brez skakanja v besedo, prekinjanja s svojimi zgodbami ali celo namernega ignoriranja. V pogovoru z otrokom lahko ponovite to, kar je rekel, to majhno dejanje pa mu bo dalo vedeti, da ste pozorni. Seveda je način komunikacije treba prilagajati otrokovi starosti. Mlajši kot je otrok, težje bo razumel pojem spoštljive komunikacije. V tem primeru mu lahko pomagate s konkretnimi primeri, v katere ga vključite in ga povprašajte, kako bi se on počutil, če bi ga npr. kdo prekinil med govorjenjem.

Moč iskrenosti: Iskrenost v odnosu spodbuja zaupanje, sprejemanje in spoštovanje. Tudi neprijetne teme lahko skomuniciramo na sprejemljiv in spoštljiv način, otrok pa se bo na ta način naučil, da z odprto komunikacijo rešujemo težave, namesto da bi se jim izogibali. Iskrena in spoštljiva komunikacija odpira prostor za ranljivost in poglabljanje odnosov.

  Razumevanje in sočustvovanje: Otroka lahko z empatičnimi odzivi naučimo sočutja, obenem pa mu damo vedeti, da razumemo njegovo doživljanje. "Ti je moralo biti pa res hudo, kaj praviš?", "V tem trenutku ti pa res ni prijetno, a bo kmalu minilo." Empatije otroka lahko učimo tudi skozi perspektivo drugih – odlična je recimo igra, v kateri mora otrok opisati nekoga iz perspektive druge osebe. Izbere lahko osebo ali žival in opisuje podrobnosti o njenem življenju, doživljanju ... Namen je pomagati otroku razumeti, da vsak doživlja življenje skozi svoje oči.

Naučimo ga spoštovanja do sebe: Z modeliranjem spoštljive komunikacije in vedenja otroka ne učimo samo spoštovanja drugih, ampak tudi spoštovanje sebe. Otrok si zasluži, da se počuti varnega in cenjenega. 

Kdaj je otrok nespoštljiv? 

Najpogosteje takrat, ko ga preplavijo čustva ali je preobremenjen. Takrat močni občutki potisnejo zavestno vedenje stran, a so običajno takšna stanja kratkotrajna in ne kažejo na splošno sprememb vedenja. V nekaterih primerih je otrok nespoštljiv tudi zato, ker enostavno posnema vedenje staršev. V tem primeru velja razmisliti o lastnih odzivih in jih zavestno preoblikovati. Otrok lahko posnema tudi vedenje vrstnikov – nespoštovanje je tako lahko posledica druženja s prijatelji, katerih družine imajo drugačna merila. Na otroka pogosto vpliva negativno vedenje, ki ga opazi v priljubljeni oddaji, risanki, filmu, ki naredi nanj močan vtis. Seveda pa ne gre zanemariti niti pomembnih življenjskih sprememb in novih situacij, v katerih se znajde otrok. Selitev, družinske težave, nov vrtec ali šola – vse to je lahko povezano z negativno spremembo njegovega vedenja, kamor sodi tudi neustrezna komunikacija. 

Viri: ParentingBehaviour / Thewisefamily