"Pomembno se mi zdi, da najprej naslovimo nekaj neresnic, ki jih družba o prevari verjame. Na področju nezvestobe namreč kroži precej netočnih informacij. Ravno zaradi napačnih predstav o prevari kot družba menimo, da otroci odločilno vplivajo na to, ali se par po prevari razide ali ne," pojasnjuje družinska terapevtka Aleksandra Klopčič. Več o tem si lahko preberete v nadaljevanju. 

Nezvestoba v partnerskem odnosu staršev ...

Eden izmed največjih mitov je, da je zveza po nezvestobi izgubljena. Veliko ljudi tudi meni, da bi nezvestega partnerja brez debate zapustili, vendar pa raziskave – pa tudi izkušnje terapevtov – kažejo, da velika večina partnerjev po prevari ostane skupaj. Nekateri ljudje ob tem čutijo sram, češ da je to znak neke osebne nemoči, da kljub prevari vztrajajo v odnosu. Pa ni tako. 

Prav tako ni res, da se vsi pari, ki ostanejo skupaj, tako odločijo zaradi otrok. Večina parov, ki po prevari ostane skupaj, se tako odloči zaradi medsebojne ljubezni, za katero ni nujno, da zaradi prevare ugasne. 

Ključno pri tem je, kaj par s prevaro naredi. Torej, ali po prevari par čustveno zraste, se poveže na novo in se iz te izkušnje kaj nauči. V primeru, da par prevaro čustveno predela in dogradi tiste dele odnosa, ki so prej pešali, je lahko odnos po prevari celo boljši. Vendar pa to ne pomeni, da je prevara kaj dobrega, prav nasprotno – biti prevaran je strahotno boleče in čustvena rast para po prevari je izredno naporna. 

V primeru, da par te bolečine ne zmore ali pa ne želi predelati in se odloči za razhod, dejstvo, ali par ima otroke ali ne, pomembno vpliva na potek ločitve. Če si brez otrok, načeloma lahko preprosto samo odideš in se nikoli več ne vidiš. V primeru skupnih otrok pa so partnerji na nek način prisiljeni razhod vzeti bolj resno in premišljeno. Zaradi otrok je pomembno, da razhod ohrani naše in partnerjevo dostojanstvo. Zaradi nas samih – pa tudi zato, ker bomo zaradi skrbništva nad otroki imeli z bivšim partnerjem še precej stika – pa je tudi zelo pomembno, da razhod čustveno predelamo.

Povedati otroku ali ne?

Škodljivo je, če prevara postane nekakšna družinska skrivnost ali tabu tema, o kateri se ne govori. Otroci namreč skoraj vedno čutijo, da se nekaj dogaja. Neizrečene tabu teme so za vzdušje v družini toksične. Ni prav, da bi otroci to vzdušje čutili in srkali, ne da bi razumeli, zakaj je temu tako. Čeprav je to izredno težko, je pomembno, da otrokom na starosti primeren način razložimo, kaj se je zgodilo in kaj to pomeni za družino. 

Na kakšen način se lahko o tem pogovarjamo z otrokom in ali ga lahko zaščitimo?

Otroka bomo najbolj zaščitili, če bomo prevaro predelali v odraslih odnosih, na primer z bivšim partnerjem, prijatelji ali terapevtom. To so osebe, kjer je prav, da odložimo svojo stisko, da je ne prenašamo potem na otroke. Ko se z otroci pogovarjamo o prevari, je pomembno, da govorimo otrokovi starosti primerno in iskreno, vendar čustveno neobremenjeno in dostojno. 

Kako lahko nezvestoba staršev vpliva na otroka?

Kot rečeno, otroci ponavadi čutijo, če se v družini dogaja kaj neizrečenega. To je zato, ker so otroci čisto fiziološko del regulacijskega sistema, ki ga starši ustvarjajo za njih. 

Iz prakse lahko povem, da veliko ljudi, katerih primarne družine je zaznamovala prevara, poroča, da so v otroštvu slutili, da se nekaj dogaja. Številni so svoje starše pri nezvestobi celo zasačili, na primer tako, da so našli kakšno sporočilce, šminko, lase, kontracepcijo ... Ker je šlo za skrivnost, o tem seveda niso upali spregovoriti z nobenim od staršev, ob tem pa so pogosto čutili strašno slabo vest v odnosu do prevaranega starša, nemalokrat pa tudi nepopravljivo zamero do varajočega starša. Nezvestoba lahko celotno družino povsem pretrese. Najmočneje prevara zaznamuje otrokovo življenje, če potem sledi ločitev staršev. 

V primeru, da je ločitev še dodatno polna nepredelanih zamer in sovraštva do bivšega partnerja, je ta izkušnja za otroka samo še dodatno zagrenjena, lahko je celo travmatična. 

To ne pomeni, da se ločitev ne sme zgoditi. Včasih enostavno ni druge rešitve. Je pa pomembno, da se starši zavedamo, kako čustveno naporno izkušnjo otrok v času ločitve prestaja. Največ, kar lahko naredimo, je, da ohranimo svoje dostojanstvo in da zamere, ki jih gojimo do otrokovega drugega starša, predelujemo v drugih odraslih odnosih, torej daleč od otrokovega notranjega sveta. S tem bomo otroka razbremenili nepotrebnega dodatnega čustvenega bremena v že tako težki situaciji.

Kako to lahko vpliva na njegov odnos do staršev in kako? 

Otroci, še posebej pa najmlajši, večino stvari vzamejo nase. Krivdo za ločitev bodo zelo hitro pripisali sebi, predvsem v smislu da so sami nevredni življenja v srečni družini, da si je starš poiskal novo družino, ker niso bili dovolj pridni, in podobno. Ravno zaradi te naravne tendence otrok je še toliko bolj pomembno, da se o morebitni ločitvi in razlogih zanjo z otrokom pogosto pogovarjamo in da smo pri tem dostojno iskreni. 

V primeru, da se zaradi razkrinkane nezvestobe zgodi razpoka v odnosu z otrokom, je ključnega pomena, da starši ne obupajo nad svojimi otroci. Otrok ima vso pravico, da čuti šok, jezo, sram, žalost ... In starši to morajo prenesti. Kdo, če ne starš, je tisti, ki te bo zmogel imeti rad tudi takrat, ko ti je najtežje?

Najbolj odgovorni za kvaliteto odnosa z otroci smo starši sami. Kadar je odnos z otroci težaven zaradi nezvestobe v partnerskem odnosu, starše – razumljivo – dodatno pretresajo občutki sramu in krivde, kar še dodatno otežuje, da bi z otroci spregovorili suvereno, sproščeno in iskreno. Vendar pa je ravno takrat, ko nam je najtežje, še toliko bolj pomembno, da zberemo pogum in sprejmemo polno odgovornost za odnos z otrokom. Ob tem otroke z zgledom učimo spretnega krmarjenja po ranljivih odnosih. Prav tako pa dobimo s tem neponovljivo priložnost, da v odnos, ki mu vladata razočaranje in nezaupanje, ponovno vnesemo vsaj nekaj iskrenosti in medsebojne povezanosti.

Bo otrok, ki je imel takšno izkušnjo s svojimi starši, tudi bolj nezaupljiv v poznejših odnosih, ki jih bo imel v svojem življenju?

Odvisno, kako se celotna situacija izpelje. V igri je namreč več dejavnikov, sama prevara je samo eden izmed njih. 

Če starši ostanejo skupaj in v procesu predelovanja prevare dogradijo svoj odnos, lahko otrok dobi zelo dobro izkušnjo soočanja s težavami v partnerskem odnosu. Če par ostane skupaj samo zaradi otrok, kot radi rečemo, partnerja pa postaneta zagrenjena in se prepad med njima samo še poglablja, je izkušnja družinskega življenja za otroka precej grenka in zagotovo negativno zaznamuje odraščajočega človeka. 

Tudi če se par po prevari odloči za ločitev, je vpliv celotne izkušnje na otroka zelo odvisen od tega, kako par ločitev izpelje in kako se bivša partnerja po ločitvi razumeta. Skratka, dejavnikov je več, zato ni smiselno, da se naš fokus zoži samo na prevaro, ampak da zgodbo vidimo širše.